Življenje se začne, ko ga začneš živeti

Kje se je izgubila sreča, kje se je izgubilo upanje, kje se je izgubil optimizem, želja, navdih? Kje je izginilo vse tisto, v kar smo upali, kar smo želeli? Kje je vse to “umrlo” in kje smo to pokopali ? Veliko ljudi umre pri tridesetih, a pokopljejo jih pri osemdesetih. Ste med njimi? Kje si? Pridi k sebi, sedi, pogovarjaj se, spomni se, kako je bilo nekoč. Vdihni, izdihni in še tolikokrat, dokler ponovno ne zaživiš. Torej, pojdimo naprej … Zakaj? Zakaj smrt? Kdo je v tebi nekaj ubil? Kdo te je preoblikoval v stroj, ki zanika občutke, ljubezen, srečo, navdušenje, boj, norost in vse, kar smo bili kot otroci, ko smo se igrali na pesku in se nasmejali, umazani od ušesa do ušesa? Koliko mladih duš je umrlo. Koliko duš … Pokopanih v pesku sreče-mladosti. Zakaj? Ali se zavedaš, koliko napak si naredil/-a (dan, ko si se odločil/-a, da boš dejansko umrl/-a), in ali je že prepozno, da to popraviš? Ti bom povedala; Nikoli ni prepozno, da v svoje življenje vstaviš nove filtre in začneš hoditi po novi poti.

Karkoli že počnete, kakorkoli ste živeli doslej, nikoli ni prepozno za spremembo, še posebej, če čutiš, da sedanje življenje niti približno ni tisto, kar si želel/-a, sanjal/-a in fantaziral/-a. Zaželi si željo, spodbudi domišljijo in samo čvrsto zgrabi vrv. Dosežeš lahko vse, kar si želiš. Priložnosti, situacije, preizkušnje in ljudje, ki prihajajo in odhajajo, so bili in bodo – tukaj so z namenom, nič se ne dogaja brez razloga. Pogosto vidim in srečam mlade (tudi starejše) in frustrirane ljudi, potem jih skušam dodatno izzvati in vsakič mi uspe. “Zakaj vse to? Kdo je ubil tvoje edino življenje, tvoj nasmeh?« No, saj veš, prizadeli so me, zgodilo se mi je … V takšnih situacijah ni lahko nadaljevati. Ne skrbi/te, vem, kako je to, saj nisem nekdo, ki bi mu bilo v življenju prizaneseno, celo nasprotno. Nekoč je zlobni glas, ki sugestivno protestira proti spremembam, rekel, da nekaj ni za nas in sprejeli smo ga kot resnico, ki je uničila vse naše sanje, upanja in želje in zakaj. Samo zato, da bi prenehali živeti? Ko sem imela dvajset let, sem mislila, da je konec življenja pri tridesetih. Pri tridesetih sem mislila, da se šele začne. Zdaj vem, da se življenje začne, ko prenehamo nekaj čakati, (kdo ve kaj) in začnemo preprosto obstajati. V tem trenutku, ker je to edino, kar zagotovo imamo.

Želim si, da ljubite, sanjate, fantazirate in živite, da vse tisto, kar želite, tudi ustvarite, pa tudi če je za to potrebno veliko moči, trpljenja in truda. Sprejmi to odločitev in pojdi. Če nihče drug, se bo Vesolje veselilo s teboj, saj ljubi pogumne. Tudi jaz navijam zate. Jaz, ki sem uresničila vse svoje prejšnje sanje, želje in upanje (sama), in še marsikaj podobnega me čaka. Brez lažnih dokazovanj, glamurja, moči in priložnosti. Vdih, izdih in tako naprej, dokler ne zaživim po vsakem padcu, ker tisto, kar je težko, sploh ni, samo del naših “možganov” ne mara sprememb, zato nas spodbuja, da ostanemo v coni udobja. A ljudje tudi ne marajo, kadar zate nič ne predstavlja težav, ko ti gre dobro in ko se ničesar ne bojiš, ker dobro veš, da se v težavah, viharju in strahu rodijo najmočnejši borci in vrhunski vodje.