Žalost – zaradi nerazumevanja staršev
Ste tudi vi med tistimi, ki v jezi govorijo: “Žalostno je, da me moji starši sploh ne poznajo.” Ali pa: “Vse življenje me ne sprejemajo.” Če ste, potem naj vas ne skrbi, ker niste sami. Malo staršev resnično pozna svoje otroke. Kaj mislite, zakaj je tako? Predvsem zato, ker sami sebe ne poznajo in ker na vas gledajo skozi prizmo svojih prepričanj, programov, ran in želja. Starši so samo ljudje, ne glede na to, koliko otrok v nas želi, da bili kot bogovi. Za majhnega otroka je starš nekaj podobnega božanstvu ali junaku, bitju brez pomanjkljivosti ali napak. Ko odraščamo, vedno bolj opažamo, da to ni tako in takrat se začnemo jeziti, ker ne le, da se zavedamo pomanjkljivosti svojih junakov, ampak celo vidijo naše pomanjkljivosti in se z njimi spoprimejo. Jezni smo na njih, ker v nas ne vidijo naših vrlin in vrednot, ker nas kritizirajo in govorijo o nas, kar ni naša notranja resnica.Dolgo časa nisem razumela, da vse to počnejo iz strahu.Zakaj?
Večinoma za starševsko kritiko leži njihova nemoč in nerazumevanje, kljub večinoma dobrim namenom, da otroka postavijo na pravo pot. Zato se ne jezite nanje, ker takoj, ko se jezite in jim zamerite – pokažete, da sami sebe niste poznali. Kako bi te lahko kdo poznal, če sam ne ve, kdo je in ne veš, kdo si? Podobno kot pričakovati, da bosta dve slepi osebi videli vse ali dve gluhi osebi, da bosta vzpostavili govorno komunikacijo. Nemogoče. Prej ko boste to razumeli, prej se boste začeli spoznavati. Ko se spoznate, boste lahko staršem oprostili vse, kar ste zamerili. Ne samo, da jim boste oprostili, ampak boste oprostili tudi sebi, da ste jim sploh zamerili. Šele takrat boste lahko sprejeli svoje starše takšne, kot so, ne da bi jih morali spreminjati. Šele takrat jih boste resnično začeli imeti radi.
Za to nikoli ni prepozno, tudi če so vaši starši že umrli. Ni prepozno, ker duša nikoli ne umre. Poleg tega še ni prepozno, saj smo na koncu vedno v odnosu s sabo, torej s svojo dušo in Vesojem, zato je breme, ki ga nosimo zaradi zamere staršem, v bistvu naše breme. Znebiti se tega bremena je čudovito.Če to počnemo tudi takrat, ko so starši živi, je velika milost.To ne pomeni, da bomo s starši takoj vzpostavili čudovit odnos, o katerem smo vedno sanjali, ali da se bodo takoj spremenili in postali drugačni.Sicer se lahko zgodi tudi to, vendar ni nujno.Vsekakor se bo zgodilo, da ne boste več nosili bremena zamere in da vas starši ne bodo mogli več prizadeti.Globoko v sebi jih boste razumeli in imeli radi, čeprav morda niti sebe ne razumejo. Vsekakor pa boste mirni pri vsem, kar se dogaja v vaših odnosih. To boste zmogli le zato, ker boste vedeli, da ranjen človek ne more dajati ali sprejemati ljubezni na enak način kot tisti, ki je celoten/nepoškodovan. S svojo celovitostjo in ljubeznijo, ki jo boste čutili v srcu, boste zacelili rane svojih staršev, kolikor vam bodo dovolili. To bo vaše darilo staršem in s tem tudi sebi.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
