Zakaj v življenje privlačimo težke in uničujoče partnerske odnose?

Zakaj v življenje privlačimo težke in uničujoče partnerske odnose?

Vsi smo se kdaj v življenju srečali z težkim partnerskim odnosom. Veliko je razlogov, zakaj se to zgodi, toda opisala vam bom tega, ki na vseh tezah drži. Se še spomnite, kako je zaljubljanje magično? Svet se menja, oči se iskrijo in na obrazu je neprestano nasmeh. Zdi se, kot, da smo dejansko padli v ljubezen, toda ne v ljubezen, ampak v nezavestno projekcijo svojega notranjega partnerja. Projekcija lastnih neprijetnih občutkov in izkušenj na partnerju lahko vodi do velikih komunikacijskih sporov in moramo biti zelo spretni, da se naučimo razlikovati svojega notranjega partnerja od tistega resničnega človeškega bitja. Ko nismo povezani s seboj, oziroma ne sledimo svojim občutkom – duši, potem iščemo podobno energijo od zunaj v potencialnih partnerjih. Zato si pogosto ustvarjamo velike iluzije in prezgodnje zaključke o osebi, ki je dejansko sploh ne poznamo.To je tisti občutek, ko takoj pomislimo, da je to naša sorodna duša.

Ta čarovnija se za razliko od vsake logike lahko občuti že na prvi pogled ali pri vsakem naslednjem srečanju bolj. Dobimo občutek kot, da nam je ta nekdo zlezel pod kožo, počutimo se vedno povezani z njim, obsesivno mislimo nanj, komuniciramo na daljavo in ta mistični proces težko razložimo drugim. Ko se zaljubimo v “napačno osebo” ali pa slab in uničujoč odnos, kljub vsem težavam, imamo tudi eno priložnost – priložnost, da spoznamo svojo senco. Nezavestni um je sestavljen iz naših slabosti in napak – to je naša “senca”, ki je manj prisotna v našem zavestnem življenju.

Oseba v katero smo se zaljubili je najprej svetla, idealna, božanska. Ob njej se počutimo božansko, močno in dragoceno. “Osvetljuje” našo senco. Toda, ne glede koliko se trudimo, ne moremo nikogar prisiliti, da bi postal uresničitev naših projekcij. Medtem, ko ga “kujemo” v zvezde in res ga “kujemo”, ga postavimo v oklep, ki smo ga ustvarili z lastnimi projekcijskimi željami. Projecirana senca je vezujoča, odvzema nam energijo in ustvarja čustveno odvisnost. Postanemo sebični, ljubosumni, grobi, odvratni, materialistični – odvisno od vsebine naše “temne strani.” Ta občutek ni niti malo prijeten. Toda, brez takšnega odnosa, ki je iz nas potegnil na plano “tisto najslabše,” niti ne bi vedeli, da smo lahko “takšni.”

Skozi takšne težke odnose, se lahko veliko naučimo o sebi, ampak samo, če smo pripravljeni sprejeti veliko iskrenosti in razkritje o sebi. Zato je nujno, da se obrnemo od naše zunanjosti v našo notranjost. Tako se projekcija vrne nazaj na mesto, odkod je bila lansirana in to je mesto, kjer se počutimo sami, prizadeti, krivi, manj vredni in nemočni. Šele takrat, ko vidimo vse vidike naše sence in si priznamo bolečino, razočaranje in šibkost, zaradi katerih v partnerju ne vidimo resnične osebe, ampak figuro Božjega rešitelja, močnega zaščitnika, ideal lepote – šele takrat smo naredili velik korak naprej. Ko se soočimo z Pandorino skrinjico podzavesti , sprejmemo svojo senco, začnemo živeti polno življenje.