Ti, ki tiho in molče živiš, odstrani masko iz svojega obraza. Ti, ki skrivaš najnežnejše nasmehe za nova jutra, razumi, da je življenje, kot najlepša steklena vaza. Vedno, ko v njo vstaviš najlepše cvetje, moraš biti previdna, saj jo samo en napačen, vendar dovolj močan gib, lahko razbije na koščke. Pozabi na nove dni, pozabi rane na srcu. Življenje teče, kot reka in na tej poti nikogar ne čaka. Praviš mi, da so te tako ali tako že razbili na tisoče koščkov in nimaš moči, da bi se ponovno sestavila? Toda, rečem ti: “Vedno dovoli duši, da se sestavi, vedno poišči tisti odvrženi košček, ki bo zapolnil praznino in dal tvojemu življenju drugačno lekcijo”.
Ti, ki se bojiš izreči tisto, kar želiš, da te ne bi drugi obsojali? Živiš za njih ali živiš zase? Želiš, da govorijo o tebi znani in neznani ali, da pustiš sled v svetu? Ti, ki skrivaš solze, kot, da nosiš vso žalost tega sveta na svojem hrbtu. Vedi, da se duša zdravi in raste s solzami in vedi, da so “krivice”, ki ti jih delajo drugi ljudje, tvoje lekcije. Zato, vzemi od teh ljudi najbolje, odpusti jim najslabše in pojdi po svoji poti. Izjoči svojo dušo na ramenu nekoga dragega, pomiri se in pojdi v boj, da “popraviš” tiste najpomembnejše odnose. Življenje nikomur ne ostane dolžno, vsaki greh nas z leti dohiti, vendar, če boš delala dobro in pravilno, boš omilila dolg svoje duše.
Ti, ki si trpela, ki se dalje sprašuješ, kaj bi lahko bilo, vendar ni. Vedi, da si točno tukaj, kjer se je tvoja duša odločila biti. Razumi, da je vse velika sestavljanka, del po del, strah po strah, zapiraš in odpiraš nova vrata. Ni moglo in ni bilo potrebno biti drugače. Tukaj, kjer si sedaj, si priznaj, koliko si v bistvu TI, koliko si v resnici srečna, ker lahko bi bilo drugače – lahko bi bilo še veliko slabše. Ti, ki se ne sprijazniš s krivico in svoji duši dovoliš, da joče vsaki dan in se lomi na koščke. Da, točno tebe mislim – samo, ne odnehaj! Zaradi takšnih, kot si ti in, kot sem jaz, bo življenje postalo boljše mesto za življenje.
Podeli tolažbo, tudi, če je ne iščejo, podeli nasmeh, ker glej, s tem dovoliš, da se tudi brez razloga smeješ. Vsaka tvoja solza je blagoslov, vsaka tvoja nervoza je dokaz, da si še živa in, da ti je mar. Pod tem oklepom te močne osebe, tudi dalje bije isto otroško srce, polno upanja in sanj.
Zakaj si pozabila biti TI? Zakaj si prenehala sanjati in se dotikati ljudi s svojimi besedami in s svojo toplino? Nekoč si se zaklela in si rekla, da ne boš nikoli postala, kot oni – žalostni klovni. A, kdo si sedaj? Obriši to šminko iz obraza, ne bodi, kot klovn, ampak se nasmej, kot iskrena in močna ženska, kakšna si. Vse bo enkrat minilo, a mi bomo ostali nekje v drugem času. Razumi že enkrat, da nisi marioneta, nisi rojena, da bi bila popolna, ampak avtentična. Premikaj lastne gore, podiraj lastne meje, gradi svoje gradove. Na koncu, tisto, kar ostane – tisto si TI.
I like the valuable information you provide in your articles. I will bookmark your blog and check again here frequently. I am quite sure I’ll learn many new stuff right here! Best of luck for the next!
Wonderful website. Plenty of helpful info here. I’m sending it to several pals ans additionally sharing in delicious. And naturally, thanks on your effort!