Vstani takoj!

Včasih se je najprej potrebno utapljati, da bi se znal naslednjič rešiti. Včasih se je najprej potrebno zmočiti, da bi znal v dežju plesati. Včasih se je potrebno najprej plaziti, da bi znal hoditi. Včasih se je najprej potrebno opeči, da bi razumel nevarnost požara in da je za plamen dovolj samo iskra. Ampak da tudi vse to hitro vzplamti in še hitreje zgori … In resnično … Do boje ni težko plavati. In potem stojiš in čakaš – bi ali ne bi zaplaval preko nje. Namreč do zdaj si bil varen, a preko boje si takoj na neznanem. In ko se odločiš, nenadoma voda postane hladnejša, takoj začneš gledati za sabo, pred sabo, obračaš se na istem mestu in v trenutku imaš občutek, da se je nekaj črnega dotaknilo tvoje noge. In potem se samo po nekaj metrih odločiš, da se vrneš nazaj preko boje v »varno cono«. In nenadoma vse mine, vse je v redu. No, še vsa sreča, da morski psi spoštujejo znake in nikoli ne zaplavajo preko boje.

Ali veš, kako živimo? Jutri … Enkrat … Včasih … In čakamo … Konstantno čakamo, da se nam življenje zgodi. A dogaja se ves čas in tako kratko je. A mi brezglavo tavamo. Vse so sam načrti in vse nekakšna pričakovanja. In kaj pričakuješ ti? Da nekdo hodi namesto tebe? Da nekdo ljubi namesto tebe?

Prebudi se! Takoj! Ne jutri – zdaj, ker jutri ni zagotovljeno nikomur! Želiš nekaj doseči? Zakaj zavlačuješ? Človek, koga čakaš? Imaš sebe in svoj čas, ki je tako “noro” omejen, da ga nimaš pravice zaman zapravljati! Če bi ti nekdo rekel, da ne boš dočakal jutrišnjega dne ali bi ga danes zapravil s sedenjem na zofi in jokal? Ne bi! No, vidiš, to je enako! Daj, vstani takoj! Izjoči vse, kar imaš, obriši solze in pojdi! Življenje čaka nate, junak, junakinja moja!

Od strahu ne moreš živeti! In veš – njega so si izmislile tvoje misli. STRAH JE LAŽNIVEC! In vse, resnično vse, kar želiš doseči, boš dosegel/-a, ko se boš nehal/-a bati. A to boš storil/-a tako, da se boš kljub strahu soočil/-a z njim, zagrizel/-a in zmagal/-a. Vstani! Teci, pleši, treniraj! Bodi karkoli želiš, ker si lahko, ker zmoreš! In zapomni si. V redu je, če te tvoje sanje plašijo. Če te ne bi, potem vedi, da niso dovolj velike.