Vsi imamo svoje bitke, vzpone in padce
Zanimivo je slišati, da ljudje mislijo, da je nekomu drugemu bolje, kot njemu, da je življenje druge nagradilo in, da so rojeni pod srečno zvezdo. Takšne komentarje pogosto slišim od sogovornikov in iskreno povedano, jih zelo težko poslušam. No, v bistvu jih niti ne poslušam tako težko, kot se me dotaknejo. Sprva sem na takšne komentarje samo prikimala, čeprav se v bistvu z njimi nisem strinjala, ampak preprosto nisem želela v razprave, ker sem želela ohraniti notranji mir.
Toda, sedaj ne morem biti tiho, ker sem se naveličala samo prikimavati in ne komentirati, kako je nekomu drugemu lažje. Ne vem, odkod si ljudje sploh dovolijo toliko svobode, da komentirajo, kako je sosedu, prijateljici ali nekomu tretjemu lažje, po njih pa življenje samo tolče in hodi, kjer koli utegne? V bistvu ne vemo, kakšno življenje nekdo živi, ne vemo kako zgleda življenje nekoga med štirimi zidovi, kakšen je njegov partner, kako je njegov otrok ali šef, koliko ima denarja, kredita, ali boleha za nekakšno boleznijo ali pa je mogoče na sedativih vsaki dan…Kako sploh lahko vemo, kakšno je življenje nekoga? Nič ne vemo. Vemo samo tisto, kar nam nekdo predstavi v javnosti in na temelju tega, prinesemo zaključke, ki so lahko kakršni koli, kar pa ne pomeni, da so pravilni in točni.
Ne mislim, da nekomu ni lahko, ker vsak izmed nas živi življenje, kot ga najbolje zna in misli, da je potrebno. Vendar to, da se nekdo smeje celi dan in hodi skozi življenje z nasmehom na licu – ne pomeni, da nima problemov v življenju. Zato, ker se ne pomiluje, ker se ne pritožuje, še ne pomeni, da živi pravljično življenje. Samo zato, ker nekdo življenjske prepreke in probleme ne gleda kot probleme, ampak kot izzive – ne pomeni, da je neumen, ampak da je duhovno bogat in moder. Res je lepše gledati soseda in govoriti, da mu je lažje in, kako mu vse uspeva, kot si je zamislil, kot pa spremeniti sebe in delati na sebi. Vseeno se je lažje pomilovati in jokati nad grenko usodo, kot pogledati v ogledalo in se soočiti s samim seboj, ter začeti reševati svoje življenje, počasi in sistemsko – korak po korak.
Nihče ni rojen pod srečno zvezdo, ker imamo vsi svoje lastne bitke, vzpone in padce na poti, ki se imenuje življenje. Vsi imamo v glavi svoje male demone, kot tudi male Angele. Vsi smo samo ljudje s srečnimi in manj srečnimi dnevi in vsekakor je to v redu. Resnično ni, tistemu drugemu lažje, zato ni potrebno živeti v zablodi, ampak se obrniti k sebi in k svojemu življenju, ter zavihati rokave, ker smo vsi krojači svoje sreče – samo, če to želimo.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
