Vedno verjamem, da se bo zgodilo nekaj čudovitega … Ima smisel?

Učiš se, dokler si živ. To sem slišala vsak dan v osnovni šoli in vedno mi je bilo slišati enako – še en prazen pregovor, ki se prenaša iz roda v rod. Še eden od tistih pregovorov, ki jih takoj pozabiš. Toda deset let pozneje začneš razumeti, da si je neke besede vredno zapomniti. Moraš se vrniti k nekaterim besedam, ki si jih slišal/-a, in jih znova poslušati. Dvajset let pozneje se popolnoma strinjaš z mnogimi izgovorjenimi besedami. Nenadoma vse zadrži vodo. Nekako ima vse smisel. Vse, kar nekoč ni. Vse, čemu si se smejal/-a. Učiš se, dokler si živ. Res. Najprej slišiš, potem preživiš in šele potem razumeš. In dobro je, da je tako in tako tudi mora biti. Vse, o čemer so govorili, moraš občutiti na svoji koži. To je edini način, da se naučiš, če si res želiš (pre)živeti.

 

Sem ena tistih, ki verjame, da si lahko kadarkoli karkoli – točno to, kar hočeš biti in delaš, kar hočeš. Ja, jaz sem ena tistih, ki temu slepo verjamejo. Odkar sem začela hoditi po poti ustvarjanja svojih sanj, me vodi vera. Nekako imam v glavi, da se vedno vse dobro konča. Ja, vse se konča, točno tako, kot se mora. In tudi, če ne ravno tako, kot sem si želela, vem, da mi bo koristilo. Nekako razumem, da je resnica tisto, kar je nekoč rekel Paulo Cuelho in, ki sem jo zabetonirala v umu:  “Nihče se ne sme bati neznanega, saj je vsak sposoben ustvariti, kar hoče in potrebuje.”  Ali ima to smisel? Ima, še kakšen.  Strah je v glavi, strah ne obstaja, strah je namišljen, strah je produkt lastne zavesti. Strah fizično ne obstaja – preprosto ga ni, je neviden in odsoten. Iz kdo ve kakšnega razloga ga naredimo prisotnega sami. Verjetno nam niti ni jasno. Verjetno zato, ker se radi vidimo v vlogi žrtve, v vlogi žalostnih, razočaranih in za vse to, vedno najdemo izgovore. Strah je najboljši as v rokavu. Ampak res, kdo bi si to želel? Kdo bi to želel zase?

 

Večkrat pišem, da leta hitro minevajo. Leto za leto. A mi se bojimo… življenja. Pa dajte:” Vedno verjamem, da se bo zgodilo nekaj čudovitega.” – moj moto zadnjih nekaj let. Ima smisel? Ima in še kakšnega. Poskusite tako razmišljati nekaj dni. Samo poskusite, ne pričakujte ničesar in videli boste, da je smiselno. In še nekaj. Zadnje čase veliko načrtujem, veliko sanjam in veliko želim. Ne bom veliko govorila o tem.   Saj veste, da se o ciljih in ljubezni ne govori. To je tudi eden mojih motov in še kako je smiselno. Na svoji koži sem občutila veliko posledic, ko se nisem obnašala v skladu s temi besedami. Živi, načrtuj, ljubi, sanjaj, bodi srečen … in zapri usta.Sanjaj velike sanje. Lahko tudi majhne, a samo sanjaj. Sem velika sanjačka. Ne živim na tem planetu, ampak v oblakih. Zato, tudi ti sanjaj celo življenje. Sanjaj prevelike sanje, sanjaj sanje, za katere vsi trdijo, da so nemogoče in se jim vsi smejijo. Ti samo sanjaj. Kaj oni vedo, kaj je nemogoče? Kaj vedo sanje, kaj je nemogoče? Vse je mogoče, če si lahko predstavljaš. Življenje brez sanj je preveč dolgočasno. Samo sanjaj.

Tea Snežana Novoselnik

 

www.inplast.si