Usodno sedmo leto … Oditi ali ostati?

Pravijo, da je sedmo leto zveze kritično. Pravim, da je vsako leto zveze kritično, če si ne prizadevaš za to.  Pred časom me je znanec, ki je bil v zvezi sedem let, prosil za nasvet, kaj storiti, da reši zvezo. Še vedno se ljubita, a sta obdržana v rutini, komaj komunicirata, sta vse manj skupaj in tudi ko sta, ne vesta, kaj bi. Razmišlja o razpadu, razmišlja o drugih možnostih (beri: o drugih ženskah) in išče rešitev ali nov začetek. Sedmo leto zveze je resnično kritično, toda sedem let zveze ne morete preprosto tako preprosto zavreči. V tem primeru sem vedno prej za nov začetek kot za konec. Čeprav mislite, da nima smisla, čeprav ne vidite rešitve, zagotovo obstaja nekaj, kar vaju je vezalo toliko let. Naj bo samo leto, dve ali sedem. Določen čas, ki ga preživimo z nekom, vsekakor pomeni nekaj – vedno. Rutina je povsod grozna stvar, zlasti v razmerju, vendar ni nerešljiva.

Če vam nekdo res veliko pomeni, je vredno vsakega truda. Najlažje je dvigniti roke in oditi. Da, danes se zdi, da je to najpogostejša praksa. No, ravno takrat, ko se zdi, da je vse v nasprotju z dvigom rok, je to čas, ko zavihate rokave, ostanete in se borite.  V tem je razlika. To pomeni isto za ženske, ker v razmerju sta potrebna dva. Niso samo moški tisti, ki bi se morali boriti. Srečata se na pol poti. Kompromis je včasih edina, a vedno pozitivna rešitev. Vsi se želimo ljubiti in biti ljubljeni. Vsi bi želeli biti zaljubljeni, toda ne bi se trudili.  Vsi bi radi imeli nekoga, a ničesar ne bi žrtvovali. Le površinsko. Samo tisto, kar vidiš. In mnogi se sploh ne zavedajo, kaj hočejo, ampak vedo, česa nočejo. Ne želijo govoriti, ker ne želijo prepirov, ker ne želijo solz in ker je lažje molčati. Toda ne vedo, da je v bistvu najtežje biti z nekom v tišini. Ne vedo, da mnogi prav tega ne zmorejo. Ne vedo, da za tišino moraš resnično nekoga ljubiti.

Vedno je vredno poskusiti znova, preden se poslovite. Pravzaprav je danes to največja težava, ne le v odnosih, ampak v življenju nasploh. Ena modrost lepo pove: “Danes ljudje vedo ceno vsega, vendar ne vedo vrednosti ničesar.” Če veste, če verjamete, da ste v zvezi z osebo, s katero želite biti – nimate druge izbire, kot da ostanete in se borite.  In truditi! Kasneje pa se truditi še malo bolj. Prišli so namreč takšni časi; nekaj ustvarjaš leta, potem pa se obrneš in že začne razpadati. Zato, ne obupaj nad njo, nad njim. To je najlažje. Če ne bi bilo vredno, ne bi trajalo. Vendar, če po ne vem katerem poskusi ugotoviš, da ne deluje, potem nimaš druge izbire, kot da greš po svoji poti. Ker če ne veš, kaj delaš in kje si z nekom, je res pravi čas, da nehaš stati in nadaljuješ. Morda se sliši ostro, a na dolgi rok je bolje za oboje. Kakor koli, dajte si priložnost, da boste srečni. Naj bo to skupaj ali narazen.

Ko se odločiš, da nekoga ljubiš in da je to ljubezen, takrat zaljubljenost, “norost” in odvisnost postanejo mir. Takrat spiš. Takrat nehaš razmišljati in analizirati, ker si se odločil. Ampak doslej si samo mislil/-a.  Racionalno glede iracionalnega. In potem odideš, ker si odrasel/-a. Toda odrasel/-a si v trenutku, ko si se odločil/-a. In to je razlika med “fantom” in moškim. Dekletom in žensko. Sprejemanje odločitev. Za to je potreben pogum. Odločitev, ki jo je potrebno dobro premisliti. Zaradi katere se je potrebno marsičemu odpovedati, saj za vsako odločitvijo stoji preveč vsega. Vidnega in nevidnega, besed in dejanj, misli in zmede, boja in predaje. Vendar, ko enkrat sprejmeš odločitev, stoj za njo. Odločitve so cenjene in teh ni veliko. Zato so danes mnogi zaljubljeni, ampak resnično redki ljubijo. Zato se odloči za tisto, kar želiš. Ti – za sebe. Oditi ali ostati. Biti srečna, sama s seboj ali z njim. Sam s seboj ali z njo. To je popolnoma nepomembno, dokler te to osrečuje. Samo nekaj se nikoli ne odloči – biti z njim/njo, a sam/-a.