Tvoja težava je v tem, da si toliko dala, da si se izgubila

Vedno sem občudovala ženske, ki se dajo (v ljubezni, v odnosih) na ženski, zelo prefinjen način in še vedno ostajajo svoje. Nedotaknjene, skrivnostne. Po drugi strani pa nikoli nisem razumela žensk (ali pa jih nisem hotela razumeti), ki se nesebično priklanjajo vsem. V imenu ljubezni se predajo popolnoma brez zavor, na pladnju. Tako popolnoma gole in ranljive pričakujejo, da jih bo rešil moški, če je sploh možno rešiti tisto, kar je nastalo iz obupa ljubezni. Žrtve so vedno neprivlačen plen. Moški ne marajo obupa. Zanje so obupane ženske nekaj podobnega prometni nesreči na cesti. Ustavil se bo, zastokal, kaj se dogaja, a še verjetneje se ne bo ustavil. Šlo mu bo skozi glavo. “To bo rešil nekdo drug …” Žrtev je vedno neprivlačen plen.

Poznam žensko … Njegovi prijatelji so bili njeni prijatelji. Njegovi hobiji so bili njeni hobiji. Njegovi slabi dnevi so bili tudi njeni slabi dnevi. Živela je zanj in njegovo življenje. Kaj se je zgodilo z njo? Dosegla je prag ljubezni – konec sebe. Ljubila je ne samo svoje, ampak tudi njegovo srce. Če bi on ljubil tako, bi zagotovo mislila, da je neumen.  Nikoli ni mislila tako zase. Rekla je, da je šibka, vendar ima nadčloveško moč, ko gre za njega. Tolažila se je z darili, mu prihitela v objem, ga pozdravila, se opravičila. Ko jo je najbolj prizadel, ga je imela najbolj rada. Vedela je, da trpi. V enem dnevu bi mu dala vse in nato vse izgubila. Ko ga je imela najbolj rada, je najbolj bežal. Verjela je, da je resničen. Prizadeta, žalostna in zlomljena. Njuna zveza je trajala sedem let, preden ga je končno zapustila. Devet mesecev po razhodu ga je šele prav spoznala. Še vedno sta skupaj.

Vedno nekaj vodi do nečesa. Vedno nas nekdo pripelje do nekoga. Tisti, ki se ti je dal neiskreno, v rokavicah, ni bil nikoli tvoj. Tisti, ki te ni držal dovolj močno kot kapljico svete vode na dlani, ti je naredil največjo uslugo na svetu.  Kdor te ni ljubil takšne kot si, ne bo nikoli ljubil. Ne krivi ga. Tega ne ve. Tisti, ki ti ni preprečil odhoda, ki s tabo ne deli vreč polnih sreče in najhujše žalosti in ne teče po gozdu prostranosti življenja, se boji sebe, ne tebe. Pusti ga. Noče nič drugega kot izpustitev. Ne reci mi, da ne poznaš vsaj ene ženske, ki ima vse. In vsaj ene takšne, ki nima ničesar. In ja (vsaj enkrat v življenju) nisi dal vsega – za nič. Ni vse samo, kar lahko daš. Ne igraj vedno na isto karto. Še vedno imaš jokerja v rokavu. Ljubezen je prepogosto najšibkejša karta za ženske in bi morala biti najmočnejša.  Biti svoj/-a, popolnoma svoj/-a, pomeni dati se v skladu s svojo odločitvijo in nekomu drugemu. A ne vsem in ne za peščico česar koli.