Ti je všeč?

So ti všeč jutra, svetloba in toplina sonca, ki te boža po licu, ko so tvoje veke še na pol zaprte? Ti je všeč dež, ki silovito poskuša do tebe, a steklo na oknu ga neutrudno ustavlja in kapljice spremeni v enobarven jesenski mozaik? Ti je všeč zvok tvojih korakov, ko počasi toneš v nov dan, vonj kave, ki se z izjemno hitrostjo vpija v vsako poro tvojega telesa in duše? Pesem, ki si jo tiho poješ in ki te pospremi v naročje novih nalog in obveznosti? Ti je všeč odsev v ogledalu, ki ga vsako jutro gledaš? Ti je všeč, da te oči opazujejo kot nekaj, česar še nikoli niso videle? Koliko mask imaš na razpolago vsak dan, ko se moramo iztrgati iz okrilja toplega doma in zakorakati na ulico, kjer te ne varujejo več tvoji štirje zidovi? Ali jih sploh imaš? Ali si zadovoljen/-a s tistim, kar vidiš, ko se v naglici ozreš za seboj, da preveriš, če je vse na svojem mestu ali si kaj pozabil/-a? Pa v bistvu, kaj sploh imaš pozabiti, če si ponesel/-a sebe v svet?

Ti je všeč, kar te pričakuje zunaj, pesem, ki te pozdravlja, ko sedeš v avto? Ali morda lica, ki jih srečujemo, ko hitro korakamo in negotovo pogleduješ okoli? Ti je všeč mesto, kamor te vsak dan ponesejo noge? Ti je tam všeč vonj kave? Obrazi, ki se ti nasmehnejo in pozdravljajo? Nekateri srčno in nekateri nezainteresirano. Rad/-a tekmuješ s časom ali dovoliš, da se vse dogaja počasi? Ali vzdihuješ že ob najmanjši prepreki ali se z njo spretno soočiš? Ali lahko razločiš črno in belo, pomembno in nepomembno? So ti všeč znani obrazi, ki te pozdravljajo z druge strani mobitela? Ali se mu tudi ti nasmehneš ali samo utišaš zvonec in si rečeš: “Bom kasneje.” Ali delaš vse sedaj ali kasneje? Si govoriš: “Moram in bom ali moral/-a bi ali želel/-a bi?'” Se znaš soočiti s seboj enako kot z vsemi drugimi? Vidiš jasno barve žarkov in obrise ali je zate vse enolično? Ali greš na ulico z nasmehom na obrazu ali samo zamišljeno pogleduješ okoli sebe? Kam sem bil/-a namenjen/-a? Ti je všeč ta doza utrujenosti, ki te preplavlja ali jo doživljaš kot breme?

Si zadovoljen/-a z delom, ki si ga naredil/-a ali te skrbi, ker nisi vsega opravil/-a? Ali te izpolnjuje čas, ki ga preživiš s seboj ali ga napolniš tako, da se umikaš praznini? Ceniš čas, ki ga preživiš z najdražjimi? Dovoliš srcu, da naredi svoje, medtem ko tvoj um počiva? So ti všeč ulice, po katerih se sprehajaš ponoči? Občutiš mir, ki te ne zapusti niti sredi največjega kaosa? Ali se zadovoljno vzpenjaš po stopnicah, zlizanih od ljudi in časa, ampak so ti tako drage, ker te na koncu dneva ponovno čaka varno pristanišče? Vstopaš zadovoljno skozi tista vrata, ki so te zjutraj pospremila? Tudi če te za njimi nihče ne čaka? Ali se smeješ na koncu dneva s seboj, ko te nihče ne gleda?

Ti je všeč odsev v ogledalu, ki ga vsak večer gledaš? Samo površno ali povsem osredotočeno? Ti je všeč tisto, kar tvoje oči opazujejo kot nekaj, kar še do sedaj niso videle? Odložiš maske, da se tudi one odpočijejo, preden vzide nov dan? Ali jih sploh imaš? Ali se imaš rad/-a, preden zapreš oči in dovoliš mislim, da tudi one odtavajo daleč, da se odpočijejo? Ali veš to? Ali lahko storiš to?