Ni smiselno biti z nekom ali s kom … smiselno je biti s pravim!
Včasih sem razmišljala, kaj je pri ženskah, da si dovolijo biti tako majhne, tako šibke in tako odvisne od nekoga, ki ga v resnici nimajo rade. Bila sem polna čudenja in nerazumevanja. Bila sem polna tujih pogledov, ki mi niso koristili in niti mojim prijateljicam, ki so prihajale k meni zlomljene in razočarane. Potem pa sem nekje vmes postala tudi ženska, ki je skušala ljubiti tisto, česar se ne da ljubiti, in se temu odrekla. Torej, ne razumem, zakaj ljudje pristanejo v odnosih, ki jih ne izpolnjujejo. Zakaj se zadovoljijo z drobtinicami? Zakaj se ne skušajo zgraditi, da bi sploh razumeli, kakšno osebo si želijo poleg njih? In kdo so sami?
V življenju sem spoznala veliko dobrih moških, toda z nobenim od njih nisem bila Tista Prava. Ne njemu, ampak Sebi. In vem, da veliko ljudi tega ne bo razumelo, a prav tako pomembno je, kakšnega človeka spustite v svoje življenje, kakšen človek ste ali v kaj se spremenite poleg te osebe. Ali ostajaš svoj/-a in takšen/-a, kot si do drugih ljudi, ali postaneš nekdo, ki ga sploh ne maraš? To se dogaja ženskam z začetka mojega besedila in ženskam, ki se nimajo tako rade, kot bi morale, zato ujamejo drobtinice tuje pozornosti in jim pomotoma rečejo ljubezen.
Ljudje se zaljubijo v videz, v kemijo in v bitje svojega srca poleg nekoga. Zaljubijo se v potencial, za katerega mislijo, da ga ima ta oseba in tako gradijo svojo iluzijo. Zaljubijo se v nek “mogoče”, v nek “poskusiva”, v “všeč mi je, kako se počutim s teboj” – ampak le takrat, v tem trenutku in samo v teh okoliščinah. Ampak to ni ljubezen in niti ni zaljubljenost. To so samo hormoni in nič več, vendar sčasoma izzvenijo. Kar hočem od zveze, je, da lahko še naprej ostanem Jaz, poleg moškega, s katerim je en dan vse lepo, preostalih šest pa mu ne cvetijo rože. Želim biti v vsaki situaciji in v vseh okoliščinah, da se lahko pravilno odločim zase, zanj in za naju. Želim biti partnerka v dobrem in slabem, vendar ne tista, ki je odvisena od njega in njegove pozornosti, ali tista, ki preprosto izgine prvič, ko je težko.
Ljudje se zaljubijo v pričakovanja in potem so razočarani, ko jih ne dobijo. Zaradi tega pogosto ponavljam – pusti času čas. Spoznajta se skozi malenkosti, skozi vsakodnevne stvari, ker lahko spita s kom, kjer je kemija, vendar to ni dovolj za ljubezen, za odnos, ki postane jutri in jutri, ki postane vsak nov dan in se spremeni v življenje – v vajino življenje. Ne potrebujem te površine, potrebujem globino. Ob sebi imam moškega, s katerim lahko molčiva, če nimava odgovorov, in sva tudi v redu. Tudi če naju prizadene kakšna nevihta, ostaneva drug ob drugem, četudi je ves svet proti nama. Je tisti, ki mi zaupa in nikoli ne dvomi vame in jaz vanj. In vem, da ne bo izginil, ko se bom postarala. In da ga ne bom zapustila, ker je veliko mlajših in navihanih. In da imam rada vse, kar je, vsak dan brezpogojno, ker je to moja izbira in ker sem še vedno z njim. In všeč mi je, da je tudi on z mano vedno On.
V takem razmerju kemija nikoli ne preneha, se nikoli ne izgubi in strast živi, dokler obstajava, saj v tej zvezi obstajata dva človeka, ki si želita osrečiti drug drugega in brezpogojno ostati svoja. Če tega ne bi imela, bi raje ostala sama ali vsaj dokler ne bi ustvarila takšnega odnosa z moškim, ki bi bil pripravljen storiti enako. Zaradi tega nisem želela “dečkov”, propadlih romantikov ali kogar koli samo zato, da bi nekoga imela. Nihče ne bi smel privoliti v to, saj bi se morala toliko spoštovati, da si niti zveze, ki bi bila manjša od prave, ne bi upala sprejeti.
- Published in AKTUALNE NOVICE, Inplast, Osebna rast
Dobri fantje ostajajo zadnji
Pred kakšnim letom in pol je bilo navdih mojega članka dekle, ki jo je na zelo grd način zapustil partner. Evo, ponovno sva tukaj, kjer sva. To dekle se ni ničesar naučilo. Neskončno dolgi pogovori, solze pozno v noč, solze do ranega jutra in obljuba sami sebi, da si nikoli več ne bo dovolila tega. Ampak, evo jo… ponavlja enako “napako” drugič ali kdo ve, koliko krat že. Spet. Zavestno. In spet so tukaj srca in spet je tukaj cvetje in spet je tukaj faktor »waaauuu«, lepe besede in hvaljenje na facebooku. Dokler je ne bo prizadel. Spet. Zavestno. Ne morem reči, da to podpiram. Ne morem reči, da razumem. Ne morem reči ničesar pozitivnega. Samo zbegano jo poslušam, ker to zgodbo prekleto dobro poznam. Kot, da bi jo že nekje slišala. Nekje pred letom in pol. Enaki scenarij, enaki akterji, enaka situacija. In to bo enaki konec. To vem, vendar ona tega ne razume. Enako, kot ni razumela prvič. Ali ji je sploh smiselno razlagati? Ne. Enkrat je bilo dovolj. Prvič lahko vsak naredi »napako«, drugič to »napako« storiš namerno. Ali pa mogoče želiš biti prepričana v to pa utrjuješ gradivo. Samo naprej.
Lik ni bil zanjo. Kakšen je bil, takšen je ostal. Takšni se ne spremenijo. Vendar se ponovno odloči vrniti k njemu, ker bo tokrat drugače. »Seveda bo«, ji rečem. “Ena stvar bo zagotovo drugačna. Ko te bo spet zapustil, se več ne boš imela h komu vrniti, da bi te tolažil. Eno priložnost si dobila, druge si nisi zaslužila. Celo najbolj tolerantni ljudje imajo svoje meje. Mojo si presegla. Zakaj? Ker nimam časa za takšne stvari. Takšnih situacij sem že imela na pretek in prihaja vedno od enakih ljudi. Negotovih in nesamozavestnih. In vedno enak konec – z enakim izidom. In pri vsem tem ne veš ali je huje, da te ima nekdo za opcijo, ker ne ve, kaj naj sam s seboj ali zato, ker misliš, da si ne zaslužiš bolje. No, zanjo mi je popolnoma jasno, da nikoli ne bo prva izbira. Vedno bo tu nekje, ampak nikoli tam, kjer bi morala biti. Zato, nikoli ne bodi en/-a od, ampak vedno bodi edini/-a, ker tako mora biti. Tako in nikakor drugače. Obstajajo situacije v katerih je potrebno sprejeti kompromise, ampak ta ni ena izmed njih. »Ampak, on me ljubi«, mi je rekla. »Na tvojo srečo, te ne ljubi, ker človeku, ki ga ljubiš, ne delaš tega, kar on dela tebi. Ljudi, ki jih ljubiš, jih ljubiš prednostno, a ne samo, kot opcijo. Ne držiš jih ob strani in jih “uporabiš” po potrebi. Dobro je vedeti na čem si. Na koncu koncev, vsak dobi, kar si zasluži. Vsak dobi svoje. Mogoče to ni tisto, kar si v tem trenutku želiš, ampak včasih ne dobiti tistega, kar želiš – je lahko neverjeten dobitek. Sreča, ki je trenutno ne prepoznaš, vendar jo dolgoročno boš. V to sem prepričana«.
No, ampak ena stvar mi vseeno nikoli ne bo jasna. Nisem razumela takrat in niti danes ne morem reči, da razumem. Dobro, razumem, da je vse učenje in da so vse lekcije. Ampak enaka lekcija 2, 5, 10-krat?! Zakaj ženske izbirajo »slabe moške?« Ali vam ni dovolj dolgočasnih zgodb, neskončnih pogovorov in neprespanih noči? Ali vam ni dovolj, da se neprestano sprašujete, »Kam so odšli dobri fantje?« Ne spravljaj me v smeh! Dobri fantje so se naveličali čakati, ko vas bo vaš »lik« spet prizadel in se jih boste spomnile samo takrat poklicati. Dobri fantje ne želijo biti več nadomestek, ko vas vaš »lik« prevara in začasno poiščete tolažbo pri njih. Dobrim fantom že preseda neprestano dajanje pozornosti, da bi jih opazile, ker ste okupirane s tistimi, ki vam dajejo prazne in lažne obljube. Dobri fantje niso odšli, ampak so ostali tam, kjer ste jih pustile: »V prijateljski coni«. Ampak ne več za dolgo, ker na srečo obstajajo dekleta, ki vedo ceniti tisto, kar ostale ne prepoznajo. Na koncu koncev, še vedno drži: »S kom si, takšen/-a si”. Želiš resnično biti s takšnim “moškim?«
P.S. Če se slučajno sprašujete, če to dekle, o kateri pišem, resnično obstaja: »Obstaja, resnična je, ni izmišljena, ampak spet … Lahko je katera koli med vami.«
- Published in AKTUALNE NOVICE, Inplast, Osebna rast