V glavi in na hrbtu ti razbija, kot da nosiš breme celega sveta. Stres, težave, naporen vsakdan, obveznosti prihajajo z vseh strani. In ti? Počutiš se izgubljeno, pokaš po šivih. Ustavi se, pomiri se in se vprašaj, kaj želiš. Kaj si v resnici želiš TI? Pričakovanja so naše največje breme. Pričakovanja drugih do nas. In da jih izpolnimo, da bi ugajali našim ljubljenim, poslovnim kolegom, družini, prijateljem, izgubimo sebe. Izgubimo mir, svoje želje odložimo na stran, da bi bili čim bolj namenski, koristni, produktivni. Izgorimo v dajanju drugim in se naveličamo vsega, ne najdemo več veselja in zadovoljstva v ničemer in ne veselimo se več majhnih stvari. Čutiš, da nimaš več moči, da bi nadaljevala, v sebi ne čutiš več življenja, a vseeno misliš, da se od tebe pričakuje, da se maksimalno razdajaš.

V redu je, da se ustaviš, si oddahneš od vsega – od dela, situacij in  ljudi. Dobro si je vzeti čas zase, razmisliti, kaj si resnično želiš od življenja, dobro je, da nisi v družbi ljudi, ki te izčrpajo, v redu je, da besedo “moram” odstraniš iz svojega slovarja. Ustavi se, globoko vdihni, prebudi se, poglej svet okoli sebe, ne pusti, da ti raztresene misli tečejo skozi glavo. Samo ustavi se.  Brez slabe vesti si vzemi čas zase, svet bo še vedno obstajal. Ničesar ti ni treba storiti, pravzaprav resnično ne “moraš” storiti ničesar. Ves ta pritisk glede “moranja” ustvarjaš sama  v svoji glavi. Ti in nihče drug. Skrajni čas je, da poskrbiš zase, sicer ne bo nihče drug. Lepo vreme je, sprehodi se ležerno, sedi nekje ob vodi in se poskušaj sprostiti, ne pusti, da ti misli potujejo skozi glavo. Voda jih bo odnesla, najprej pa jih moraš spustiti v vodo. In zdaj, ko si v tišini, sama, brez kakršnih koli stikov z ljudmi okoli sebe dobro razmisli, kaj te v življenju resnično osrečuje, izpolnjuje, kaj ti daje mir in kdo ali kaj ti ga odvzema.

Ker šele ko si v miru in tišini, šele takrat slišiš svoj notranji glas. Poslušaj, kaj ti govori, ker se ne moti. On najbolje ve, kaj je dobro zate. Vse, kar se nabere v tebi, te bo enkrat zlomilo, da si morda ne boš več opomogla. Ne dovoli, da se to zgodi. Reagiraj pravočasno. Ko začutiš, da imaš vsega dovolj, da ne moreš več narediti koraka naprej, se ustavi. To ne pomeni, da si se odpovedala svoji poti, sanjam in željam, ampak pomeni, da počivaš. Počivaš, da si nabereš moči za prihodnost. Pomembno pa je vedeti, kdaj se ustaviti, ker če tega ne storiš, boš izgorela in vrnitve ni več. Ves tvoj trud, prizadevanja, delo, vse je bilo zaman. Pomembno je prepoznati trenutek, ko potrebuješ samoto, da razmisliš o svojem življenju, kako naprej, kaj hočeš in s kom želiš biti. Samota je zelo pomembna. Šele v njej spoznamo, kdo v resnici smo.

Umakniti se od sveta, prenehati z vsakodnevnimi opravili, hobiji in druženjem je nujno, da si napolniš baterije in obnoviš telo in um. Nihče ti ne bo očital, da si si vzela čas zase, to je nekaj, kar potrebuje vsak izmed nas. Čas, da se spet najdeš, da slišiš svoje misli, svoje želje. V redu je, da se ustaviš, počivaš in najdeš moč za nadaljevanje. In ko prideš v skušnjavo, kaj bodo drugi rekli, se spomni tega stavka: “Ni pomembno, kaj drugi želijo. Kaj želiš Ti?”

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si