Vedno verjamem, da se bo zgodilo nekaj čudovitega … Ima smisel?

Učiš se, dokler si živ. To sem slišala vsak dan v osnovni šoli in vedno mi je bilo slišati enako – še en prazen pregovor, ki se prenaša iz roda v rod. Še eden od tistih pregovorov, ki jih takoj pozabiš. Toda deset let pozneje začneš razumeti, da si je neke besede vredno zapomniti. Moraš se vrniti k nekaterim besedam, ki si jih slišal/-a, in jih znova poslušati. Dvajset let pozneje se popolnoma strinjaš z mnogimi izgovorjenimi besedami. Nenadoma vse zadrži vodo. Nekako ima vse smisel. Vse, kar nekoč ni. Vse, čemu si se smejal/-a. Učiš se, dokler si živ. Res. Najprej slišiš, potem preživiš in šele potem razumeš. In dobro je, da je tako in tako tudi mora biti. Vse, o čemer so govorili, moraš občutiti na svoji koži. To je edini način, da se naučiš, če si res želiš (pre)živeti.
 
Sem ena tistih, ki verjame, da si lahko kadarkoli karkoli – točno to, kar hočeš biti in delaš, kar hočeš. Ja, jaz sem ena tistih, ki temu slepo verjamejo. Odkar sem začela hoditi po poti ustvarjanja svojih sanj, me vodi vera. Nekako imam v glavi, da se vedno vse dobro konča. Ja, vse se konča, točno tako, kot se mora. In tudi, če ne ravno tako, kot sem si želela, vem, da mi bo koristilo. Nekako razumem, da je resnica tisto, kar je nekoč rekel Paulo Cuelho in, ki sem jo zabetonirala v umu:  “Nihče se ne sme bati neznanega, saj je vsak sposoben ustvariti, kar hoče in potrebuje.”  Ali ima to smisel? Ima, še kakšen.  Strah je v glavi, strah ne obstaja, strah je namišljen, strah je produkt lastne zavesti. Strah fizično ne obstaja – preprosto ga ni, je neviden in odsoten. Iz kdo ve kakšnega razloga ga naredimo prisotnega sami. Verjetno nam niti ni jasno. Verjetno zato, ker se radi vidimo v vlogi žrtve, v vlogi žalostnih, razočaranih in za vse to, vedno najdemo izgovore. Strah je najboljši as v rokavu. Ampak res, kdo bi si to želel? Kdo bi to želel zase?
 
Večkrat pišem, da leta hitro minevajo. Leto za leto. A mi se bojimo… življenja. Pa dajte:” Vedno verjamem, da se bo zgodilo nekaj čudovitega.” – moj moto zadnjih nekaj let. Ima smisel? Ima in še kakšnega. Poskusite tako razmišljati nekaj dni. Samo poskusite, ne pričakujte ničesar in videli boste, da je smiselno. In še nekaj. Zadnje čase veliko načrtujem, veliko sanjam in veliko želim. Ne bom veliko govorila o tem.   Saj veste, da se o ciljih in ljubezni ne govori. To je tudi eden mojih motov in še kako je smiselno. Na svoji koži sem občutila veliko posledic, ko se nisem obnašala v skladu s temi besedami. Živi, načrtuj, ljubi, sanjaj, bodi srečen … in zapri usta.Sanjaj velike sanje. Lahko tudi majhne, a samo sanjaj. Sem velika sanjačka. Ne živim na tem planetu, ampak v oblakih. Zato, tudi ti sanjaj celo življenje. Sanjaj prevelike sanje, sanjaj sanje, za katere vsi trdijo, da so nemogoče in se jim vsi smejijo. Ti samo sanjaj. Kaj oni vedo, kaj je nemogoče? Kaj vedo sanje, kaj je nemogoče? Vse je mogoče, če si lahko predstavljaš. Življenje brez sanj je preveč dolgočasno. Samo sanjaj.
 
Tea Snežana Novoselnik
 
www.inplast.si
Delite s prijatelji!
Read more
2 komentarja

Zakaj si pozabila biti TI?

Ti, ki tiho in molče živiš, odstrani masko iz svojega obraza. Ti, ki skrivaš najnežnejše nasmehe za nova jutra, razumi, da je življenje, kot najlepša steklena vaza. Vedno, ko v njo vstaviš najlepše cvetje, moraš biti previdna, saj jo samo en napačen, vendar dovolj močan gib, lahko razbije na koščke. Pozabi na nove dni, pozabi rane na srcu. Življenje teče, kot reka in na tej poti nikogar ne čaka. Praviš mi, da so te tako ali tako že razbili na tisoče koščkov in nimaš moči, da bi se ponovno sestavila? Toda, rečem ti: “Vedno dovoli duši, da se sestavi, vedno poišči tisti odvrženi košček, ki bo zapolnil praznino in dal tvojemu življenju drugačno lekcijo”.

Ti, ki se bojiš izreči tisto, kar želiš, da te ne bi drugi obsojali? Živiš za njih ali živiš zase? Želiš, da govorijo o tebi znani in neznani ali, da pustiš sled v svetu? Ti, ki skrivaš solze, kot, da nosiš vso žalost tega sveta na svojem hrbtu. Vedi, da se duša zdravi in raste s solzami in vedi, da so “krivice”, ki ti jih delajo drugi ljudje, tvoje lekcije. Zato, vzemi od teh ljudi najbolje, odpusti jim najslabše in pojdi po svoji poti. Izjoči svojo dušo na ramenu nekoga dragega, pomiri se in pojdi v boj, da “popraviš” tiste najpomembnejše odnose. Življenje nikomur ne ostane dolžno, vsaki greh nas z leti dohiti, vendar, če boš delala dobro in pravilno, boš omilila dolg svoje duše.

Ti, ki si trpela, ki se dalje sprašuješ, kaj bi lahko bilo, vendar ni. Vedi, da si točno tukaj, kjer se je tvoja duša odločila biti. Razumi, da je vse velika sestavljanka, del po del, strah po strah, zapiraš in odpiraš nova vrata. Ni moglo in ni bilo potrebno biti drugače. Tukaj, kjer si sedaj, si priznaj, koliko si v bistvu TI, koliko si v resnici srečna, ker lahko bi bilo drugače – lahko bi bilo še veliko slabše. Ti, ki se ne sprijazniš s krivico in svoji duši dovoliš, da joče vsaki dan in se lomi na koščke. Da, točno tebe mislim – samo, ne odnehaj! Zaradi takšnih, kot si ti in, kot sem jaz, bo življenje postalo boljše mesto za življenje.

Podeli tolažbo, tudi, če je ne iščejo, podeli nasmeh, ker glej, s tem dovoliš, da se tudi brez razloga smeješ. Vsaka tvoja solza je blagoslov, vsaka tvoja nervoza je dokaz, da si še živa in, da ti je mar. Pod tem oklepom te močne osebe, tudi dalje bije isto otroško srce, polno upanja in sanj.

Zakaj si pozabila biti TI? Zakaj si prenehala sanjati in se dotikati ljudi s svojimi besedami in s svojo toplino? Nekoč si se zaklela in si rekla, da ne boš nikoli postala, kot oni – žalostni klovni. A, kdo si sedaj? Obriši to šminko iz obraza, ne bodi, kot klovn, ampak se nasmej, kot iskrena in močna ženska, kakšna si. Vse bo enkrat minilo, a mi bomo ostali nekje v drugem času. Razumi že enkrat, da nisi marioneta, nisi rojena, da bi bila popolna, ampak avtentična. Premikaj lastne gore, podiraj lastne meje, gradi svoje gradove. Na koncu, tisto, kar ostane – tisto si TI.

Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
Delite s prijatelji!
Read more
2 komentarja