Mogoče je biti uspešen, mogoče je biti vse, kar želiš. Mogoče ne takoj, ampak enkrat je mogoče. Moral/a se boš truditi in dati od sebe več, kot zmoreš. Moral/a boš najti sebe in verjeti vase bolj, kot kdorkoli drug. Pasti 101 krat in komaj vstati, vendar je mogoče. Takrat je uspeh zagotovljen – preprosto, tako je. Tako je programirano. Najdi tisto, v čemer si resnično dober/a in verjemi, da zmoreš. In takrat daj vse od sebe. Na pravi poti si. Čestitam.

Nobena knjiga na tem svetu mi ni dala toliko znanja, kot moje lastne izkušnje. To je tudi edini razlog, zakaj razumem ljudi v težkih situacijah, zakaj nekaj naredijo in zakaj nekaj “ne morejo” narediti. Zato, verjamem enim in drugim. Bila sem v obeh situacijah. Zato, ker sem se tako odločila in, ker sem izbrala in eno in drugo. Še sedaj se z bolečino spominjam časa, ko sem bila žrtev svojega življenja. Kako sem postala žrtev? Niti zamisliti si ne morete, kako lahko. Veliko lažje, kot karkoli drugega v življenju. Vse je teklo samo od sebe, kot po maslu. Odpreš oči, vzdihneš, si nadeneš masko, srkneš kavo, vpiješ vse negativne slike tega sveta, spretno se izogibaš ogledala, stisneš zobe, stisneš zavoro, greš, umakneš se od sebe, storiš nujno, kar je potrebno, izgubiš živce, ponovno se vrneš od kod si krenil in potem se ustaviš, izdihneš.

Življenje nam vedno naloži toliko bremena, kot ga lahko prenesemo. Ko odraščate, vam bo življenje verjetno dajalo vedno večje udarce in izzive, kot si mislite, da jih lahko premagate. Vendar jih v bistvu lahko, ker ste prispeli do te ravni, ampak še je mogoče niste spoznali. Pripravljeni ste, ampak šele takrat spoznate svojo resnično moč in vzdržljivost. Svojo moč sem spoznala, ko nisem imela več drugega izhoda. Takrat mi je življenje reklo: “Srečna boš, ampak najprej želim, da postaneš močna.” Verzija mene ni nastala preko noči. To je izkušnja. To je moč. To je bolečina. To je trpljenje. To je tema. Morala sem skozi vse to, da bi prišla do te ravni, kjer sem zdaj. Toda, najprej sem morala zapustiti svoj dom. Ta dom se je imenoval “cona ugodja.”

“Cona ugodja” že zelo dolgo ni več moj dom, a povprečje je nekaj, kar me ne zadovoljuje več. Zaslužim in želim si najboljše. Nekdo bo rekel, da je to “sebično”, a jaz to imenujem “ljubezen do sebe.” Posamezniki, ki ne želijo zase več, so sebični, ker takšni ljudje niti najmanj ne živijo. Pogosto tudi najmanj dajejo temu svetu, ker ne vedo, da je eden največjih ključev bogastva – ravno DAJANJE. Večina ljudi bi samo nekaj (jemala) in dobila. To so tisti, ki ne želijo več od svojega življenja, živijo v svojem mehurčku, ker uživajo v “varnem” življenju, ki je verjetno zelo dolgočasno. Spoštujem to in jih ne obsojam, ker to je vsekakor njihova pot. Jaz imam svojo pot in oni svojo. Varnost? Absolutna varnost ne obstaja in, če kdo misli/verjame drugače, laže sam sebi. Mnogo ljudi se postara, ko so živeli varno, medtem, ko je potencial v njih tiho umiral. Skupaj sta umirala.