Pogosto pomislim na to, koliko ljudi je polnih velikih besed in lepih obljub. Kot da imajo poseben talent za zgovornost. Čeprav sem pisateljica, v sebi še nikoli nisem našla takšnega talenta. Mogoče zato nikoli ne rečem tistega, kar ne mislim. Česar ne čutim. Naučila sem se, da se ljubezen kaže v dejanjih. V „ali si lačna“ in „ali ti lahko pomagam“, v „povej mi, tukaj sem, da te poslušam“, v preprostem objemu, ko mi je dovolj vsega, in poljubu, ki mi ga daš, ko tega ne pričakujem. Ljubezen je tudi dejstvo, da mi posnameš cd in jaz se spomnim, da bi ti lahko oprala avto. Ljubezen so stvari, ki jih ne govorimo, ampak ki jih počnemo za ljudi, ki so nam pomembni in v zameno dobimo isto. Pa ne zato, ker jo prosimo ali pričakujemo, ampak zato, ker je to ljubezen. Tista resnična.

Mnogi ne vedo, kako zrelo ljubiti, a jaz sem se naveličala površnih “ljubezni”. Mogoče sem zahtevna. Če predpostavimo, da so spoštovanje, razumevanje in pozornost – veliko. Po mojem mnenju so to osnove. Osnove za vsako zvezo, predvsem ljubezen. Kako naj te ljubim, če te ne spoštujem? Kako naj te ljubim, če te ne razumem in ni znakov, da bi se to spremenilo? Kako naj te ljubim, če mi ni treba skrbeti zate in biti s tabo skozi radosti in težave? In kako je lahko ljubezen, če si ne moreš postavljati enakih vprašanj? Ljudje obljubljajo vse, a niso pripravljeni na to, kar življenje prinaša. Zato besede kot besede niso nič vredne. Samo čas pokaže, kdo resnično ljubi in kdo je tam, skozi dobro in slabo, skozi vzpone in padce, skozi obveznosti in voljo.

Želela bi si, da če morajo ljudje kaj obljubiti, naj vsaj rečejo, da bodo dali priložnost, čas, razumevanje in trud … kajti nihče ne more obljubiti srca za vedno. Včasih ljubezen ne izgine, ker sta bila drug za drugega tukaj, ampak ker se zgodijo življenjske okoliščine, ki človeka spremenijo. Ne moreš več reči, da želiš enako kot včeraj in enako kot pred nekaj leti. Zdi se mi, kot da plešemo na robu samoprevare, ko verjamemo v sladko govorjenje.

Ljubezen se ne govori, ampak pokaže. Niti ni v velikih gestah, kot so draga darila, dragi šopki vrtnic, saj vrtnice zbledijo in geste se pozabijo. Ljubezen je v malenkostih vsakdanjega življenja. V tem, da ti najprej povem, kaj se mi je zgodilo. V tem, ker ti edinemu zaupam, kar me boli in prestraši, v tem, kaj vse bi storila, da ti pomagam in bi ti s svojim ostajanjem in vztrajanjem vedno znova pokazala, da sem se odločila živeti to ljubezen. Zaljubljenost se zgodi. Ljubezen je izbira. Če torej vztrajam, sem to izbrala, skozi dobre in slabe dni, skozi žalosti in strasti in skozi vzpone in padce. In zavedam se, da ne bo vedno lahko in da ne bosta vedno tekla le med in mleko, utrujena bova od življenja in dihanja … toda če boš vedno moja oseba, se ne bom utrudila, da bi se borila za naju. Vidiš, kako je “ljubim te” resnično mogoče reči in prikazati na več načinov. “Vse je v malenkostih. Pa ne zato, ker so pomembne, ampak zato, ker nas izdajo.”