Skoraj zagotovo sem med redkimi, tako imenovanimi “motivatorji”, ki nas ves čas opominjajo, kako hitro je življenje in da je ta trenutek vse, kar imamo.  V bistvu nikoli ne veš, kdaj nekoga vidiš zadnjič. “Kaj bi naredili, če bi vedeli, da jutri ne obstaja?” Bi preprosto poklicali vse, s katerimi ste že dlje časa v sporu ali bi komu rekli, ki vas iritira, da se “pobere” iz vašega življenja? Bi pojedli vse, kar vam je zdravnik prepovedal jesti? Bi povedali svoji dragi, dragemu in vsem, ki jih imate radi, koliko vam pomenijo? Če vprašate mene, vam iskreno povem, da ne vem, kaj bi storila. Vprašanje sem postavila sebi in vam. Če se vrnem k vprašanju, moram reči, da se iskreno zavedam, da “jutri” zame resnično morda ne obstaja. Niti meni in niti vam, ne more nihče zagotoviti, da se bomo zjutraj zbudili. Vse preveč jemljemo kot samoumevno. Kot da imamo naročnino na življenje, ki smo si ga zaslužili s kakšnimi posebnimi zaslugami.

Ne, to ni še en “life coach” test, ampak razprava. Dobesedno se pretakajo misli, ko opazujem majhen nered v svojem stanovanju, pregledujem nekaj neodgovorjenih e-poštnih sporočil, vzporedno odgovarjam na odgovore strank in načrtujem nove projekte za prihodnost. Vendar, pride trenutek, ko se umaknem od vsega. Odidem v naravo in se nekaj ur ne javim nikomur in, če čutim tako, tudi celi dan. Sčasoma sem se naučila čutiti pravi čas, da najprej poskrbim zase, tako kot sem se naučila globoko vdihniti in razumeti, da bo vse prišlo na svoje mesto. Prav tako, kot sem se naučila, da ljudje prihajajo in odhajajo, navdušujejo in razočarajo, toda ta figura iz ogledala, ki me gleda, ko si umivam zobe in popravim lase, preden odidem od hiše …  In vidite, ta figura je vedno tu, na koncu dneva pa mi je najbolj pomembno, da je v redu.

Razmišljam o vprašanju, ki sem ga postavila sebi in vam, pijem kavico in uživam. Kot tudi pri pisanju tega besedila. In tako kot v vseh mojih obveznostih, vsak dan. Prisotna. Hvaležna. Svoja. Živa. Zavestna. Vsak dan se peljem mimo pokopališča in vidim veliko ljudi, ki nosijo rože in sveče. Na pokopališče. Verjetno edino mesto, ko se začnemo zavedati vsega. Zavedati sebe. Samozavedanje pomeni; pogled v temo in v svetlobo. Ne bojte se teme. Brez tega ne bi uživali v zvezdah, pa tudi ne bi bilo jutranje zore. Navsezadnje se v nekaterih temah vidi bolje kot na največjem soncu. Moramo nadaljevati, tudi če nas vse ustavi!

V bistvu danes nimam nič posebnega, če bi vedela, da jutri ne obstaja. Zakaj? Ker sem že povedala vsem ljudem in situacijam, ki niso dobre zame, da se “poberejo” iz mojega življenja. Jem in pijem, kar hočem in kako hočem. Odgovorno do sebe. In nikoli se fizično in duševno nisem počutila tako dobro. Skrivnost je v samozavesti. In če sem iskrena, nimam ničesar tako spektakularnega, da bi obžalovala, česar nisem storila, vendar bi si želela. To je stvar prioritete. Najbolj pomembno mi je, da sem svoja. Kaj pa ljudje, ki jih imam rada? To jim povem vsak dan in pokažem z dejanji. Vsak dan poljubim dragega, kot da jutri ne obstaja. In vam povem nekaj? “Če danes umrem, bom umrla srečna.” Vse to iz srca želim vsem vam!

Tea Snežana Novoselnik