Strah je na tem svetu uničil več stvari, kot jih je ustvarilo veselje

Strah je na tem svetu uničil več stvari, kot jih je ustvarilo veselje

Če dobro pomislim je strah res najslabše čustvo. Koliko priložnosti smo zamudili samo zaradi strahu? Koliko stvari v življenju nismo storili, ker smo se nečesa bali? Koliko krat nismo nekomu povedali, da ga ljubimo, samo zaradi strahu? In potem, enkrat, ko se postaramo, pride čas, potegnemo črto in naredimo končni račun, potem je zgodba vedno enaka – vidiš, zakaj nisem tako, zakaj nisem tega, zakaj nisem tisto? Ampak, takrat je že prepozno. Veliko krat imamo priložnost pred očmi, vendar zaradi lastega strahu – preprosto obstojimo. Niti levo, niti desno in kdo ve, koliko življenjskih priložnosti smo izgubili, samo zato, ker smo se bali storiti neke poteze v življenju. Toda, vrnitve nazaj ni. Ponovitve so mogoče samo v gledališču – v življenju ni ponovitev. Ampak, zakaj je tako? Odkod takšen strah?

Verjetno iz vzgoje, karakterja, časopisov, življenja, mogoče, ker smo nekomu povedali, da ga ljubimo pa nas je zavrnil in od strahu, da se to spet ne ponovi, tega več ne poskušamo. Vse to je iz “prekletega” strahu in težko se ga je osvoboditi. Težko je izbrisati vse te strahove iz glave,in nadaljevati spet od začetka, kot da strahu nikoli ni bilo. Dejansko je težko. Vse te zavrnitve, vsa ta odbijanja, vse preživeto in vse slabo ostane zapisano, nekje globoko v naši notranjosti in težko je to prelomiti v sebi in s seboj. Strah je paraliziral tudi mene in moje odločitve, moje življenje, zdravje in vse. Samo zaradi strahu sem obstala dolgo let na enem mestu. Ampak to ni bil samo moj problem, ampak je problem mnogih, ker se vsi nečesa bojimo, vseh je strah nečesa, namesto, da bi razširili krila in preleteli to življenje z lahkoto in brez strahu.

In zopet potem, zakaj se sploh bati? Česa? Kaj se lahko zgodi tako strašnega in slabega, če storimo neko drastično potezo v življenju? Čisto nič. Na koncu je vedno vse dobro in točno tako, kot mora biti pa, če vam je to všeč ali ne. Pomembno je samo, da nosimo odgovornost za naše odločitve v življenju in, da pri tem ne krivimo nikogar, razen sebe. Sicer pa, zakaj bi sploh krivili sebe, zaradi nečesa, kar se je moralo zgoditi? V določenih trenutkih v življenju, vsi storimo, tako kot mislimo, da je najbolje in, kot najbolje vemo.

Če se spet vrnem k sebi. Česa sem se tako zelo bala? Ali sem res imela toliko razlogov za strah? Nikakor, ne! Ni razloga za strah, ker sledim svoji duši, ker vem, da me ona popolno vodi v najvišje dobro zame. Preprosto živim, imam svoje vzpone in padce, kot vsi vi, vendar so padci zame samo orodje za učenje in, da še bolj rastem. Imam neke vizije v življenju, imam svoje sanje, ki jih želim uresničiti in resnično živim s polnimi pljuči. Sedaj mi je včasih žal, ker sem se včasih tako bala in, ker sem se tako bala sprejeti nekatere velike odločitve v življenju. Toda, tudi to je prav, ker sem se naučila, da se ni potrebno bati, da je potrebno samo sprejeti in potem delovati. Pa nihče nas ne bo ubil, če povemo tisto, kar mislimo, ker mislimo, da je tako prav. Če se želimo ločiti, če želimo v službi dati odpoved, če želimo nekomu povedati, da ga ljubimo – vse je to v bistvu dobro, ker življenje teče tako ali tako. Ko storimo neke stvari brez strahu, potem vsaj vemo, da smo poskušali pa tudi, če se ni končalo tako, kot smo si zamislili. Vendar vemo, da smo se poskusili in enkrat, ko bomo stari, nam vsaj ne bo žal in ne bo tistega : “Vidiš, zakaj nisem tako storil, zdaj mi je žal…”