Še vedno nisi nikogar našla?!

Imeti nekoga je lepo. Najti nekoga, kdo bo šel s tabo skozi življenje, morda do konca življenja, je nekaj najlepšega, kar človek lahko najde in tudi ustvari. Ne lažimo si – ljubezen je tudi delo. Na ljubezni se dela, ker ljubezen gradiš. V ljubezen se vlaga, se trudi in neguje. Pa celo veliko več, od največje kariere. Še posebej, če počnete tisto, kar imate resnično radi. V tem primeru, če imate radi tistega, ki ga resnično ljubite. Potem to dobi neki smisel. Toda smisla ne iščemo v smislu, da izključno iščemo – smisel Zapravljanje celotnega življenja v iskanju smisla namreč vodi do tega, da niste živeli, ampak iskali. Zveni zmedeno? Zdaj besedo smisel v prejšnjem stavku, zamenjajte z besedo ljubezen. Bom napisala, da bo bolj jasno. Toda ljubezen se ne išče v smislu, da jo iščete izključno – ljubezen. Zapravljanje celotnega življenja v iskanju ljubezni namreč vodi do dejstva, da še nikoli niste živeli. Sliši se bolj jasno, kajne? Toda ljubezni se ne išče in ne prosi in nikakor ni nekaj, kar se mora. Če stoji za ljubeznijo “mora,” potem ste pojme pomešali.

Zato preden začnete iskati ljubezen, ki bi vas opredelila, ali še huje, da bi nekdo našel smisel v njej  – ga najprej poišči v sebi. Vem, ta stavek sem že velikokrat zapisala v številnih zapisih. In še enkrat bom ponovila. Najprej se določi. Najprej določite svojo pot in vam ni treba imeti vsega v načrtu. Ni vam treba imeti vsega urejenega in dogovorjenega. Ne glede na to, kako močno se trudite in želite, niti nikoli ne boste mogli imeti. Učite se, iščite in najdite sebe. V vsakem dnevu, v naslednjem trenutku, v nekem novem poznanstvu, v izposojeni knjigi, v daljšem potovanju.  Poiščite navdih, poiščite nekaj, kar vas zanima, vendar izključno zaradi vas samih. Ali zaradi koga drugega?! Nehajte iskati, če ste že začeli. Nehajte hoditi ven, samo zato, da nekoga srečate, poiščete, spoznate. Nehajte živeti za nekoga drugega – nekoga, ki ne obstaja in ga načeloma niti ne potrebujete. Naj drugi govorijo, sprašujejo ali dražijo, ker nimate nikogar. Naj se smejejo. Tudi vi se smejte, saj navsezadnje je tudi smešno. Navsezadnje – vi ste zadnji, ki se smejete.

Torej, počasi … počasi … še vedno je čas za vse. In v bistvu vse pride ob pravem času. Ne takrat, ko želite, ne takrat, ko morate, ne takrat, ko iščete in čakate, ampak ko ste pripravljeni. Ne potrebujete bilo koga. Ne potrebuješ ga samo za to. Potrebuješ nekoga – enkrat, ko se zgodi. Pred tem pa pred nekom – potrebujete samo sebe in predvsem samo sebe. In ne segajte pod ali nad svoje meje, ker boste svoje življenje spremenili v večno bolečino. Poiščite svojo mero, odkrijte svoj notranji glas, prepoznajte, kaj vas izpolnjuje in je del vašega vsakdanjega sveta. Ni potrebno na konec sveta,  da bi izkusili razsvetljenje in se počutili izpolnjene. Dovolj je, da spoznate sebe.