Poberi te črepinje v sebi
Si ženska, ki ji nikoli niso izrečene tople besede. Si ženska, ki ni tolažena, in ki ji ni dana podpora. Ti si steber in zatočišče. Ti si tista, na katero nihče ne misli, ker ti misliš na vse – samo nase ne. Stojiš kot kakšen star zapuščen dvorec. Še vedno ponosna, a znotraj zlomljena. Lomiš se kos za kosom. Izginjaš, a še vedno stojiš pokončno, trdno – stojiš ponosno. Tvoje rane so od zunaj nevidne, nihče pa noče pogledati globlje. Na zunaj si še vedno lepa in trdna in še vedno si zaklon za vsakogar, ki ga potrebuje. Nihče nima časa, da te bolje pogleda in opazi, da se podiraš, da se lomiš, da izginjaš. Nihče te ne vpraša, kako si, ker si vedno dobro. Močna si, vendar imaš vse manj moči in vedno bolj ti je jasno, kako sebični so ljudje. Želiš si, da ne bi vedno postavljala drugih pred sebe in se tako močno trudila, da jih osrečiš. Želiš si, da bi se bolj trudila, da osrečiš sebe. Ampak zdaj je prepozno. Ne moreš vrniti časa nazaj. Prepozno je, komu zdaj pojasnjevati, da nisi tako močna, kot se jim zdi, da imaš tudi padce, da potrebuješ tudi roko, da te dvigne in da včasih potrebuješ veter v hrbet.
Prej si se lahko borila z največjimi nevihtami, zdaj pa te lahko zlomi tudi najšibkejši vetrič. Ampak prepozno je, da postaneš šibka. Torej vstani! Sestavi se! Najdi v sebi moč, ki ti je še ostala, in bodi močna, ker nimaš izbire. Odvzeli so ti pravico, da si šibka. Šibkost je nekaj, kar ti nihče ne bo priznal, česar ti ne bo nihče verjel. Ne čakaj roko, ki bi te pomilovala in te dvignila. Tvoja roka dviga in pomiluje. Poberi te črepinje v sebi. Zakriči, če moraš. Razbij nekaj. Izreči glasno kletvico. Vendar ne dovoli, da te zlomijo. Ne dovoli, da te spremenijo v ruševino. Bodi močna, ker ti to si! Bodi močna zase, ker si sebi potrebna takšna! In nikoli ne pozabi teh besed: “Majhna ptica je na veji stala, zmrznila in z veje padla. Vendar se nikoli ni pomilovala!”
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
