Odštevamo minuto do dvanajst, da spoznamo sebe?

Verjamem, da v tem trenutku ni nič narobe, četudi se zdi, da vse razpada. Morda prav v tem trenutku nekaj prihaja na svoje mesto … In ko začutite, da je vaše življenje v kaosu, je to samo zato, ker so vaši strahovi nekoliko močnejši od vaše vere.  Vsak težak trenutek, dogodek, vsaka strupena oseba, ki smo jo srečali, in skušnjave, ki smo jih prestali, so v resnici popolna priprava, da postanemo oseba, kakršna smo zdaj.  Nič ni naključno. Vsi smo tam, kjer moramo biti, da bi živeli življenje, ki smo si ga izbrali.

Vsak od nas ima svoj življenjski klic. Vsak nosi v sebi nagon za izrednost svojega duha. In spet …  Tako močna človeška bitja si dovolijo, da obtičijo v prostoru in času in tako isti dan ponavljajo neštetokrat … in temu pravimo življenje. Preveč jih preneha živeti v tridesetih, štiridesetih in jih pokopljemo v osemdesetih. Nič težjega kot umreti, ko še živimo.  In nič strašnejšega od tega, da pristanete, da obupate nad sabo.  To so težki časi, a tudi časi izzivov, ki si prizadevajo za boljše.  Časi, v katerih ima vsaka misel, beseda in dejanje različno specifično težo. Časi, ko maske padejo in vsi pokažejo svoj pravi obraz. Časi, v katerih ljudje brez srca in duše postanejo in ostanejo samo to. Vsak dan gledam ljudi, ki sem jih imela  (imam) rada, kako se spreminjajo v ljudi, ki jih ne poznam več.

Zato najdite mir v sebi. Ljubezen, ki jo nosite – delite. Bodite usmiljeni, bodite ponižni, ker je življenje tako lepo in sonce tako lepo greje, samo obrniti mu morate obraz.  Ne pozabite: ” Ne moremo dati tistega, česar nimamo, niti postati tisto, česar ne nosimo v sebi. Mogoče je zdaj že minuto do dvanajst, da spoznamo resnični jaz.”

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si