Odpusti, pozabi in mirno nadaljuj

Za vse v življenju obstaja razlog. Resnica je, da tega pogosto ne vemo in se potolažimo v stavkih, da je vse usoda, višja sila, karma, slab horoskop, družinski grehi ali prekletstvo. Verjamem, da je v tem nekaj resnice, vendar to nikomur ni prineslo nobene razlage. Mogoče le začasna razlaga in malo vetra v hrbet, da bomo lažje naredili korak naprej. Toda takoj, ko je veter spremenil smer, smo se vrnili na obalo in ponovno odprli stare rane. Kaj je narobe z našim obstojem, da smo tako kaznovani? In zakaj? Kje ima kdo pravico, da nam v trenutku vzame polovico življenja? Kje ima pravico, da nas ubije na pol in nas pusti, da se do konca življenja sprašujemo, zakaj? Kje je razlaga, kje pravičnost, kje je to ravnovesje? Zakaj se to dogaja? Ali sploh obstaja odgovor? Verjamem, da veste, o čem pišem? Pišem o življenju, pišem o resnici, o tem, kaj ljudje resnično doživljajo.

Takoj vam lahko povem, da hitrega odgovora ni. Takojšnje rešitve ni in ni življenjskega trenerja, guruja ali terapevta, ki bi imel takojšnjo rešitev. Resnično! Resnično je ni. Poskusila sem vse, kar je mogoče … Ni niti knjige za samopomoč, ki bi bolečino spremenila v sedmih minutah in rešila vse takoj. To je postopek in odločitev. Postopek sestavljanja delov sebe, skrbnega čiščenja in ponovnega sestavljanja v celoto in odločitve, da je dovolj trpljenja. Potreben je čas, da spoznate, da to ni vaša krivda. Bila je slaba ocena osebe in nekdo se je napačno odločil in vam povzročil škodo. Žal takrat ni razmišljal/-a, kaj bi lahko storil/-a s tem. Verjeli ali ne, toda ta oseba je mislila, da dela najboljše, kar je v tistem trenutku, tako kot ste mislili in verjeli, ko ste tudi vi nekoga prizadeli.

To je v redu, ampak kaj zdaj? Zakaj nekomu odpustiti? Jasno, zaradi sebe. Ne odpuščate zato, ker si to oseba zasluži, ampak ker si zaslužite mir. Dokler tega ne storite, rano še bolj poglobite z začetka zgodbe in imate vse manj moči za življenje. Toda tisti, ki vam je to storil, o tem nima pojma. Ima svojo različico zgodbe in živi v enem od svojih filmov, v katerem doživi nekaj svoje drame, ko mu je nekdo nekaj naredil. Vsi smo v nekakšnem trpljenju, v katerem mislimo, da lahko nekaj dosežemo s presojo sebe ali drugih in se zato držimo čustev, ki nas ubijejo. In zakaj vse to? Da naše življenje prehaja v bolečini in je v maskah in da na koncu umiramo od bolezni in žalosti?

Odločila sem se drugače in odpuščanje mi je spremenilo življenje. Lahko bi bila jezna in ogorčena vse življenje. Verjemite mi, da sem imela za to veliko “materiala”. Toda nisem želelal ostati v tem. Preveč mi je postalo težko. Odpustila sem, ker je bila to velika lekcija zame. Spoznala sem, da odpuščam zaradi sebe, da lahko nadaljujem s svojim življenjem. Nikoli nisem vedela, da sem tako močna, dokler nisem odpustila osebi, ki ni nikoli obžalovala, kar mi je storila, in ki se mi zato nikoli ni opravičila. Morda mislite, da šibki ljudje odpuščajo, močni pa se jezijo in se maščujejo. Vendar je resničnost povsem drugačna. Če ne odpustite, vas bo počasi razžiralo znotraj. Nenehno boste ponavljali argumente in spomine ter si ustvarili še več vprašanj zase. Vendar je realnost popolnoma drugačna. Če ne odpustite, vas bo to znotraj počasi razžiralo. Neprestano boste ponavljali argumente in spomine in kreirali še več vprašanj zase. V sebi je enostavno nositi jezo, a odpustiti, pozabiti in še naprej živeti mirno življenje – to lahko storijo le najmočnejši. Dovolj je, da nadaljujete s svojim življenjem in ga pustite v preteklosti.