NIKOMUR ne dovolite, da vam zlomi krila!
Nič ni bolj krutega in nevzdržnega od ljubezni, ki postavlja pogoje. Ljubezen, ki se sprevrže v obsedenost ter se začne prepletati z vsakim partnerjevim korakom in odločitvijo, je znak pretirano zaščitniškega in lastniškega vedenja, ali z drugim imenom – posesivnosti. Ko si začnemo partnerja lastiti in čutimo paničen strah pred njegovo izgubo, nastopi negotovost o prihodnosti odnosa. Da bi si zagotovili partnerjevo ljubezen, okrog njega začnemo zategovati vezi. Začnemo dvomiti, skrbi nas, kam in s kom zahaja. Zategovanje vezi je sprva nežno in nevsiljivo, da je partnerju morda celo všeč. Toda, ko nadzor postane očiten, pridružita pa se mu pomanjkanje zaupanja ter nenehno pojasnjevanje samega sebe in svojih dejanj, to utegne biti prvi korak na poti h koncu.
Posesivnost gre z roko v roki z željo po nadziranju ali prevladi nad drugo osebo. Glavni cilj je omejevanje njenega odnosa z drugimi. Posesivni postanemo, ker čutimo, da je partnerski odnos nekako ogrožen, zato je vse večja želja po lastništvu človeka ali poskus nadzora, ljubosumje pa to željo pogosto podžiga. Ljubosumen in posesiven človek partnerja obravnava kot svojo lastnino in vsaka misel na to, da bi ga izgubil, vodi v obrambno in pogosto tudi agresivno vedenje. Posesivni ljudje želijo biti v središču pozornosti in hočejo, da drugi izpolnjujejo njihove želje, zahteve, pričakovanja in potrebe. V nasprotnem primeru se čutijo osebno poražene. V ozadju posesivnosti je zelo nevarno prepričanje, da za srečo potrebujemo nekoga drugega. Če se to zgodi, je sicer lepo, toda naše preživetje nikakor ni odvisno od partnerskega odnosa. Potreba po nadzoru v partnerskem odnosu najpogosteje nastopi prav zato, ker se v njem počutimo ranljive, ker so prisotna močna čustva in velika tveganja. Zato zlahka pride do občutka, da nam neka oseba pripada ter da je usmerjanje njenih odločitev in življenjskega toka naša naravna pravica. S tem pa oba – nadzirajoča in nadzorovana oseba – izgubita osebno svobodo. Čeprav prva pravi, da to počne iz ljubezni in v partnerjevo dobro, je dejstvo, da željo po nadzoru iz ozadja usmerjata jeza in strah.
Morda se ponavljam, vendar resnična ljubezen ne zasužnjuje, temveč osvobaja in prav zahvaljujoč svobodi lahko uresničujemo globino svojih izkušenj. Šele ko smo povsem svobodni v svojih izbirah, ko se od nas prav nič ne zahteva in pričakuje, ko smo tudi samo sposobni odpustiti vsa pričakovanja do druge osebe, odnosa ali prihodnosti, postajamo resnično mi in zato sposobni za pristna in prečiščena čustva. Šele takrat sami sebi po lastni izbiri in povsem svobodno zastavljamo meje – meje namreč izključujejo vsako obliko obnašanja, ki bi ljubljeni osebi lahko prizadela bolečino.
Ljubljena oseba je v našem življenju, da z njo izkušamo ljubezen, da z njo delimo srečo, nežnost, zaupanje, radost, lepe izkušnje in da smo si v oporo, ko hodimo po življenjski poti. Vendar od te osebe ne smemo postati odvisni. Ohranjati je potrebno sebe in v prvi vrsti ljubiti sebe. Zavedajmo se, da ljubljena oseba lahko vsak trenutek odide, tako ali drugače. V našem življenju je samo določen čas, zato ta čas spoštujmo in je ne imejmo za samoumevno. Pokažimo naši ljubljeni osebi, da jo ljubimo in spoštujemo, vendar brez pričakovanj, zahtev, posedovanja in strahu pred izgubo. To pomeni brezpogojno ljubiti. NIHČE vas nima pravice nadzorovati, jemati svobodo gibanja, misli ali besed, zato ne dovolite tega nikomur! Rodili smo se svobodni in to je naša osnovna pravica, zato ne dovolite nikomur, da vam zlomi krila, temveč letite svobodno kot ptica na nebu.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
