Nikomur ne daj sebe!

Nikomur ne daj sebe!

V nekem trenutku se ustaviš in ugotoviš, da so te vsi po malem iztrošili. Iztrošili so te starši s svojimi pričakovanji, prijatelji s svojimi problemi, ljubezni s svojimi izdajami, neznani ljudje z žalostnimi zgodbami in žalostne novice v črni kroniki. Iztroši te čas, noči in dnevi. Iztrošijo te tuje sanje, želje in ambicije. Vsak te mimo grede vzame malo po malo in odide. Vsi nekaj želijo in vsi nekaj potrebujejo. Misliš, da rasteš, da se nadgrajuješ, a ti se izgubljaš – izginjaš. Postaneš utrujen/a, nesrečen/a in star/a, čeprav si mlad/a. Dojameš, da si imel/a drugačne sanje, ampak si pozabil/a nanje, ker si moral/a slediti sanjam drugih. Ugotoviš, da si namesto zgrajene osebnosti, postal/a nekdo, ki ga ne poznaš. Kaj so bile tvoje sanje in kaj njihove? Ne veš. Ugotoviš, da je ostal samo majhen delček tebe, ker so ostalo pograbili, kot lačni volkovi.

In, potem se odločiš, da boš to malo sebe, obvaroval/a pred vsemi in storil/a nekaj, kaj te osrečuje. Končno se odločiš, da boš samo svoj/a, ker tako nimaš več ničesar za dati. Če ti vzamejo še to malo, bo ostal samo okostnjak in oklep v katerem bo odzvanjala praznina. Ne moreš dati še to malo sebe. Ljubosumno ga braniš pred vsemi silami in ne dovoliš nikomur niti, da se približa. Toda, takrat si sebičen/a in misliš samo nase. Šokirani so nad tvojim novim obnašanjem in kljub vsemu želijo še to malo, kar jim nisi dala. Gledajo te, kot lačne zveri, željne krvi in mesa.

Teta ima rojstni dan, vsi bodo prišli, a ti točno takrat potuješ. Kaj ne moreš kateri drugi dan? Pa v bistvu ali sploh moraš na to pot? Kaj je tam, česar tukaj ni? Česa še nisi videl/a? Bolje, da denar varčuješ za stanovanje. Bolje, da imaš svoje, ker kdo ve ali se boš kdaj poročil/a. Ko vidijo, da se te ta zgodba več ne dotakne, potem začnejo igrati na karto, ki vedno zmaguje. Občutek krivde. To je tvoja teta in mogoče več ne bo dočakala naslednjega rojstnega dneva. Kaj bodo rekli ostali sorodniki, sosedi, prijatelji? Kaj naj rečem, kje si? Ampak, tokrat se ne daš. Veš, da je dovolj, da to malo moraš negovati in zalivati, da raste, ker bo drugače uvenelo. Namreč, oni ti nikoli ne bi rekli “dovolj.” Iztrošili bi te do konca in ti vzeli vse.

Zato, živi svoje življenje, tako, kot ga želiš. In nikoli ne dajaj celega svojega življenja za druge, ker ne bo nikoli dovolj. Verjemi mi, da ti ne bodo rekli, da naj izpolniš svoje želje in svoje sanje. Ne bodo ti odstranili oklepa in ti dovolili, da s polnimi pljuči zadihaš sveži zrak. Verjemi mi, da ne bodo, zato zase ali vsaj za tisto malo, kar je ostalo – moraš poskbeti sama. Smej se, ko se želiš smejati, joči, ko želiš jokati, zavpij, razbij krožnik, zaloputni z vrati, ne javljaj se na telefon, pozabi rojstne dneve, kupi si darilo in pojej porcijo čevapov s čebulo. Ni pomembno, če boš imel/ neprijeten zadah, zaradi čebule. Ni pomembno, ker rad/a ješ čevape. Odpotuj nekam in nikomur ne povej, kje si. Ni ti potrebno vedno biti vsem na razpolago. Verjemi mi, da ni potrebno. Nihče ne bo umrl v teh nekaj dneh, če te ne bo in tudi, če umre, bi umrl v vsakem primeru. Ničesar ne bi mogel/a spremeniti. Zato, poskrbi zase, ker drugače ne bo nihče drug. Še veliko let maš pred seboj, zato ujemi vlak in se vkrcaj…dokler si še.