Včasih sem razmišljala, kaj je pri ženskah, da si dovolijo biti tako majhne, tako šibke in tako odvisne od nekoga, ki ga v resnici nimajo rade. Bila sem polna čudenja in nerazumevanja. Bila sem polna tujih pogledov, ki mi niso koristili in niti mojim prijateljicam, ki so prihajale k meni zlomljene in razočarane. Potem pa sem nekje vmes postala tudi ženska, ki je skušala ljubiti tisto, česar se ne da ljubiti, in se temu odrekla. Torej, ne razumem, zakaj ljudje pristanejo v odnosih, ki jih ne izpolnjujejo. Zakaj se zadovoljijo z drobtinicami? Zakaj se ne skušajo zgraditi, da bi sploh razumeli, kakšno osebo si želijo poleg njih? In kdo so sami?
V življenju sem spoznala veliko dobrih moških, toda z nobenim od njih nisem bila Tista Prava. Ne njemu, ampak Sebi. In vem, da veliko ljudi tega ne bo razumelo, a prav tako pomembno je, kakšnega človeka spustite v svoje življenje, kakšen človek ste ali v kaj se spremenite poleg te osebe. Ali ostajaš svoj/-a in takšen/-a, kot si do drugih ljudi, ali postaneš nekdo, ki ga sploh ne maraš? To se dogaja ženskam z začetka mojega besedila in ženskam, ki se nimajo tako rade, kot bi morale, zato ujamejo drobtinice tuje pozornosti in jim pomotoma rečejo ljubezen.
Ljudje se zaljubijo v videz, v kemijo in v bitje svojega srca poleg nekoga. Zaljubijo se v potencial, za katerega mislijo, da ga ima ta oseba in tako gradijo svojo iluzijo. Zaljubijo se v nek “mogoče”, v nek “poskusiva”, v “všeč mi je, kako se počutim s teboj” – ampak le takrat, v tem trenutku in samo v teh okoliščinah. Ampak to ni ljubezen in niti ni zaljubljenost. To so samo hormoni in nič več, vendar sčasoma izzvenijo. Kar hočem od zveze, je, da lahko še naprej ostanem Jaz, poleg moškega, s katerim je en dan vse lepo, preostalih šest pa mu ne cvetijo rože. Želim biti v vsaki situaciji in v vseh okoliščinah, da se lahko pravilno odločim zase, zanj in za naju. Želim biti partnerka v dobrem in slabem, vendar ne tista, ki je odvisena od njega in njegove pozornosti, ali tista, ki preprosto izgine prvič, ko je težko.
Ljudje se zaljubijo v pričakovanja in potem so razočarani, ko jih ne dobijo. Zaradi tega pogosto ponavljam – pusti času čas. Spoznajta se skozi malenkosti, skozi vsakodnevne stvari, ker lahko spita s kom, kjer je kemija, vendar to ni dovolj za ljubezen, za odnos, ki postane jutri in jutri, ki postane vsak nov dan in se spremeni v življenje – v vajino življenje. Ne potrebujem te površine, potrebujem globino. Ob sebi imam moškega, s katerim lahko molčiva, če nimava odgovorov, in sva tudi v redu. Tudi če naju prizadene kakšna nevihta, ostaneva drug ob drugem, četudi je ves svet proti nama. Je tisti, ki mi zaupa in nikoli ne dvomi vame in jaz vanj. In vem, da ne bo izginil, ko se bom postarala. In da ga ne bom zapustila, ker je veliko mlajših in navihanih. In da imam rada vse, kar je, vsak dan brezpogojno, ker je to moja izbira in ker sem še vedno z njim. In všeč mi je, da je tudi on z mano vedno On.
V takem razmerju kemija nikoli ne preneha, se nikoli ne izgubi in strast živi, dokler obstajava, saj v tej zvezi obstajata dva človeka, ki si želita osrečiti drug drugega in brezpogojno ostati svoja. Če tega ne bi imela, bi raje ostala sama ali vsaj dokler ne bi ustvarila takšnega odnosa z moškim, ki bi bil pripravljen storiti enako. Zaradi tega nisem želela “dečkov”, propadlih romantikov ali kogar koli samo zato, da bi nekoga imela. Nihče ne bi smel privoliti v to, saj bi se morala toliko spoštovati, da si niti zveze, ki bi bila manjša od prave, ne bi upala sprejeti.
