Nekoč prijatelja, a sedaj popolna tujca

Nekoč prijatelja, a sedaj popolna tujca

Vsi smo vsaj enkrat v življenju imeli prijatelja, s katerim smo si delili vse – trenutke, spomine, tiste slabe in tiste dobre, jokali in se smejali. Nismo si znali niti predstavljati, kakšen bi bil izhod zvečer, brez te osebe. Kava ne bi bila enakega okusa. Potovanje ne bi bilo potovanje. Imaš novo simpatijo? Potrebuješ nasvet? Potrebuješ koga, ki te bo poslušal? Dobro veš, koga moraš poklicati. Toda kaj, če se vmeša življenje? Da, ponavadi je življenje tisto, ki nam “pokvari” vse načrte in nas prisili na drugačno pot, za katero se verjetno nikoli ne bi odločili po svoji volji, kar je popolnoma v redu. Včasih nas mora “vreči v vodo”, samo toliko, da nam zbistri pogled. Tako se včasih tudi ločimo od najboljših prijateljev. Vsak se po svoje oblikuje, vsak ima svoje cilje in ambicije, vsak ima svojo življenjsko pot in včasih preprosto pride do točke, na kateri so razlike nepremostljive. Ni več vsakodnevnih dopisovanj in telefoniranj, mogoče si pregovorite kakšno besedo, če se srečate v mestu in vprašate, kako je, da ne izpadete popolnoma nesramni. Ali pa – niti več tega ne. Kot, da to prijateljstvo ne bi nikoli obstajalo.

Ali ni to zanimivo? Kako je življenje lahko grenko, pa vendar tako sladko. Sladko, da. Če ste se že primorani ločiti od nekoga – zagotovo obstaja zelo dober razlog. Mogoče vas je ta oseba stagnirala, mogoče je bila preveč toksična. Mogoče se tega niste zavedali, ampak vam je intuicija govorila, da se oddaljite. Mogoče vas je združevala samo šola ali delovno mesto in v bistvu sploh niste imeli ničesar skupnega, razen tega, da ste preživljali skupni čas. Mgoče je ta oseba izbrala pot, v kateri se niste niti malo znašli. Nismo vsi za enake stvari. Ne glede, kako težko in zmedeno je izgubiti najboljšega prijatelja, je to mogoče najboljše, kar se vam je zgodilo. S tem ste si ustvarili prostor za nove ljudi – za vas primernejše ljudi. Na to gledam, kot da je življenje zgrajeno iz več nivojev ali “levelov” in vsako poglavje zahteva od nas višjo raven in vsaka raven ima svoje zahteve, posledice, lekcije in koristi.

Nekateri ljudje rastejo hitreje, a nekateri počasneje. To je popolnoma v redu, saj gre vsak s svojim tempom. Toda, ko enkrat prideš do višje ravni, a tvoj najboljši prijatelj je še vedno dve ravni nižje ali obratno – to več ne more delovati. Z vsakim nivojem želimo več miru in manj drame. Od veliko znancev in “prijateljev”, nam tako ostaneta eden ali dva prava prijatelja, ker nimamo več problema “odrezati” nepotrebne ljudi iz svojega življenja, ne glede, kako jih imamo radi. Notranji mir nam postane pomembnejši od tega, kar si bodo drugi mislili o tebi in ali se bo kdo jezil nate, zaradi tvojih odločitev. Navsezadnje, če začnemo izgubljati ljudi, je to samo odraz, da smo pripravljeni na nove in boljše ljudi in zato nimamo razloga za žalost. Žalostno bi bilo, če bi upočasnili ali stagnirali svojo rast, zaradi nekoga, ki vas ne more spremljati v vaši rasti. Bodite srečni, da ste izgubili najboljšega prijatelja, ki v bistvu ni bil najboljši, ker vam bo življenje pripeljalo še boljšega prijatelja in, če izgubite tudi tega, boste dobili spet novega najboljšega prijatelja. Tako da ni konec sveta prerasti ljudi in nadaljevati s svojim življenjem. Tako ali tako se vse dogaja z ralogom, pa tako vsaki človek pride in odide z nekim razlogom. Vse to služi, kot filtriranje, da bi lažje našli takšnega, ki ima enako psihološko diagnozo, kot mi. In, ko ga enkrat najdemo – šele takrat razumemo, kaj je prijatejstvo.

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si