Ne govori mi o plovbi, če še nikoli niti sidra nisi dvignil
Vsak dan se srečujemo s kritikami raznih ljudi. Ne glede ali je to naša družina, prijatelji, sosedi ali samo znanci. To so tisti, ki nas spremljajo v koraku kot senca, da bi pred tabo videli vsak tvoj napačen korak. In preden rečeš “hop” in skočiš, kamor želiš ali misliš, da želiš – se prikažejo oni. Skočijo iz teme in te opozarjajo, da ne smeš po tej poti in da tvoji koraki niso pravilni. Zanimivo, koliko kompleksa, žalosti in jeze je v teh ljudeh. Seveda pa največ strahu pred življenjem. Oni si tisti, ki ne morejo storiti koraka naprej brez odobritve drugih ljudi. In ravno oni so zapeti v svojih vzorcih obnašanja in mislijo, da lahko sugerirajo tvojo smer. Hej, ampak na kakšen način? Kdo so oni, da kažejo s prstom name, nate ali na druge?
Že dolgo se ne oziram na takšne ljudi. Nikoli nisem dovolila in niti ne bom, da kdo spreminja mojo smer, še posebej, da me kdo komentira. Zato, ker točno takšni niso v svojem življenju ničesar storili, niti poskušali. Oni ne poznajo morja. Ne vedo, kaj pomeni živeti v lastni bolečini, medtem ko te valovi udarjajo v skale, vsak dan močneje. Ne vedo, kaj pomeni jadrati daleč na odprto morje in upati, da te tam čaka tisto, kar želiš. Ne vedo, kako težko je oditi v neznano in pri tem zadržati sebe in vero v ljubljene ljudi ter upati na najbolje, čeprav se v globini duše zavedaš, da se lahko zgodi tudi tisto najslabše. Ne poznajo trenutkov spokoja in miru s samim seboj in kako postati eno s celim svetom, z naravo in z vsemi izkušnjami, ki sem jih spustila v svoje življenje. Ti, ki vztrajno kradejo del tvojih sanj, v bistvu niti nikoli niso dvignili sidra. Jim je pretežko? Jih mogoče paralizira preveč strahu, da ostanejo in tonejo na svoji ladji, na mestu izgubljenih sanj?
Pa naj … Naj govorijo o nas, ki smo že davno odšli na plovbo za iskanjem lastne sreče. Če nas valovi ne razbijejo, se z vsakim dnem borimo še bolj in vsaj vemo, da resnično živimo. Svojo bolečino čutimo skozi boj in občutimo veter v hrbet, ki nas potiska, tudi ko je težko. Mir občutimo tudi takrat, ko se nekatere naše sanje podrejo. Zakaj? Zato, ker smo se vkrcali v to ladjo, ki se ne bo več vrnila. Sedli smo, ker smo želeli postati nekdo drug, nekdo boljši. Vedeli smo, da tudi če potonemo – bomo potonili skupaj z upanjem in spoštovanjem do sebe, ker smo sebi dokazali, da gremo vztrajno dalje skozi težave in neurja. Namreč, povej mi, kaj je lahko lepšega, kot sam/-a odgovarjati za svojo plovbo. Sam/-a držati krmilo v rokah življenja, se sam/-a boriti proti vsem in premagati vse nevihte in valove?
Tisti, ki govorijo, da ne moreš proti življenju, da ne moreš skozi ogromne valove – se motijo. Sebi si dokazal/-a, da zmoreš in boš. Ne bojiš se morskih zveri, ampak se bolj bojiš tistega, kar bi se zgodilo, če bi ostal/-a zaprt/-a na ladji iluzij. Utonil/-a bi skupaj z njimi, vsak dan vse globlje, a skrinjica tvojih sanj, tistega, kar si – bi za vedno ostala na dnu oceana in je ne bi nikoli našel/-la. Drzni si, zaradi sebe. Nimaš se česa bati. Ko se odločiš za plovbo, si postavi svoje valove, nauči se jadrati skozi temne oblake, največje valove in skozi najlepše in najbolj mirne vode. Bodi tisto, kar si! Bodi kapetan svoje ladje! A oni naj govorijo o tvoji plovbi. Naj se iz daljnjega pristanišča čudijo, koliko si se odmaknil/-a od tistega, kar si bil/-a in koliko si se odmaknila od njih. In naj gledajo v skalovje in v somraku iščejo tvoj lik in upajo, da boš potonil/-a ali pa se združil/-a s svojim strahom. Ne oziraj se nazaj in vedi, ko enkrat izpljuješ – ni vrnitve. Naslednja postaja je velik otok tvojih sanj in svobodno življenje, kot si si ga vedno želel/-a. Naslednja postaja je najlepši somrak in ponovno vzhajanje sonca na tvojih jadrih.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
