Molk – vreden sijaja diamanta
Obstajajo besede, za katere ti je žal, ker si jih nekoč izgovoril. Obstajajo besede, ki so ostale ujete v času in nikoli izrečene. Včasih se vprašaš, ali nas bolj boli izrečeno ali neizrečeno? Včasih, si zamislim, da bi komu povedala, kar mi že dolgo časa leži na duši, toda zatem se vprašam, ali ima to sploh smisel? Kaj bi s tem spremenila, razen, da bi spet jokala, ker bi na drugi strani naletela na enako dolgoletno zgodbo. Srečujem ljudi, ki pozabljajo na dobroto in te želijo z vsako besedo užaliti in prizadeti. To je zato, ker so tudi sami prizadeti in prestrašeni. Strah jim dobesedno zrcali iz oči, kot nemoč, da spremenijo svoje reakcije. Včasih jih boli nekaj, kar imaš ali znaš ti, ker oni nimajo ali ne znajo tega. Mogoče jih bolijo drugi ljudje, ampak namesto, da se soočijo z njimi, se odločijo vse zvrniti na tretjo osebo. Zato, jim ne zamerite. Razumite in sprejmite, da ne veste s čim živijo v svoji glavi, vsaki dan. Nihče od nas nima popolnega vpogleda v druga življenja in v probleme, četudi so to naši prijatelji ali partnerji. Poskušajte se za trenutek ustaviti, preden vzkipite in sprožite plaz jeze.
Ne zamerite ljudem, ker grešijo, ker vsi kdaj grešimo. Morate se samo naučiti, umakniti ob pravem času. Ko vidite, da se ladja potaplja in ji ni več pomoči – takrat je čas z odhod. To me je naučila moja preteklost. Ni res, da ostanejo samo najpogumnejši. Včasih ostanejo tudi zaslepljeni z drugimi ljudmi, ne, da bi videli svojo posebnost in sijaj. Včasih ostanejo šibki in negotovi, nepripravljeni, da vzamejo življenje v svoje roke, pokažejo zobe in storijo, kar je potrebno, da postanejo bolša verzija sebe in srečnejši. Včasih, najbolj pogumni odidejo. Ne zato, ker si to želijo, ampak, ker ugotovijo, da morajo zapreti neka vrata, da bi lahko rastli in zaščitili sebe. To je daleč od sebičnosti, ko se oddaljite od ljudi, s katerimi ste delili del sebe. Zavedati se moramo, da življenje mora zapreti večino vrat in podreti stare mostove, da bi vsak izmed nas našel nekaj novega – nekaj, kar mu pripada in ga čaka z odprtimi rokami.
Nismo ustvarjeni, da bi vedno hodili z ramo ob rami z vsemi ljudmi, ki smo jih spoznali, vzljubili in sprejeli. Lekcije se ne učijo na takšen način in niti meje se ne premikajo na takšen način. Nekateri ljudje se preprosto oddaljijo. Toda, mnogi izmed njih še vedno bivajo v našem srcu in duši in smo jim, globoko hvaležni, ker smo nekoč delili sebe in svoje življenje z njimi. Včasih v mislih, še vedno pomislimo na njih, molimo, da najdejo sebe in, da bi bili srečni. Nosimo jih s seboj, ker so vtisnjeni v našo kožo in smejemo se dalje enakim stvarem, s katerimi smo se nekoč skupaj veselili. Zavedamo se, da so trenutno naše duše ločene. Trenutno smo obdani z nekimi novimi dogodki in lekcijami in zato ne utegnemo več sebe, razdajati za druge ljudi. Naučili smo se, da na takšen način, najhitreje izgubimo sebe.
Mogoče jih boste sčasoma spet želeli objeti in se z njimi od srca nasmejati. Zato mi verjemite, da je lepše, da ostanejo besede neizrečene, zaradi medsebojnega spoštovanja. Izrečene besede lahko zelo bolijo, toda, ko so že izgovorjene, je škoda že storjena. Odpuščanje pride sčasoma, to drži. Toda, lažje boste zgradili mostove z prejšnjimi ljudmi, če je ostalo vsaj malo spoštovanja. Vsak izmed nas nosi svojo težo in sprejema težo tujih besed. Vsak izmed nas se zaveda, da je potreben čas, da se v življenju najde. Ne dopustite, da boste izrečene besede plačali z jokom, preden ne boste razumeli, v kakšni situaciji se nahaja oseba. Toda, ne dovolite, da se tudi drugi do vas obnašajo nespoštljivo. Koliko dajete, toliko bi morali sprejeti – čeprav v življenju ni vedno tako. Vendar ti sčasoma življenje pokaže, da se tisto, kar si dajal, v prihodnosti še desetkrat lepše povrne. In poskušajte, vsaj poskušajte vsaki dan izbrati in deliti samo lahkotne in lepe besede. Ne puščajte za seboj brazgotin, ampak radost in lepe spomine na tisto, kar ste nekoč delili z drugimi ljudmi.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
