Mogoče ne morem biti iskra svetlobe v tvoji temi, vendar lahko razumem, zakaj ostajaš tam

Nekega dne te bo nekdo tako močno objel, da bodo vsi zlomljeni deli končno spet vrnjeni na svoje mesto … Resnično sem verjela, da obstajajo objemi, ki zdravijo. Objemi, ki zlepijo zlomljene kosti in dolgo razbite ideale. Objemi, v katerih ponovno odkrivamo izgubljene dele sebe. Objemi, v katerih smo vedno kot doma. Zdaj vem, da te nihče ne more pozdraviti, ne glede na to, kako močno te objema. Sploh ne more najti vsega, kar je zlomljeno nekje globoko v tebi, dokler ne posežeš s svojimi rokami in se porežeš na drobcih razbitin. In šele ko začneš ta mozaik svoje duše sestavljati skupaj z drobci, ki jih izvlečeš iz najtemnejših in popolnoma pozabljenih delov lastne osebnosti, se zaveš, da je bila to vedno izključno tvoja naloga, tvoje poslanstvo. In zato ne moreš biti nekomu zdravilni objem, saj moramo vsi sami prehoditi neke poti. In dokler ne zberemo poguma, da bi stopili nanje in se uprli svojim strahovom nas nobena roka, iztegnjena proti nam, ne more izvleči iz teme. Vsak si mora sam želeti videti svetlobo.

Včasih se mi zdi, da je najhujše, kar lahko storimo nekomu, ljubezen, ki je ni zahteval/-a in dušenje, s katerim poskušamo biti balzam za njegove/njene rane. Toda nekatere rane krvavijo preveč in balzam ni dovolj. V nekem trenutku spoznaš, da nikoli ne boš dosegel/-a zahtev ljudi in sveta, ker tako ali tako niso tvoj. Rane tistih, ki jih imaš rad, ne boš mogel/-a zaceliti, ker si samo balzam, toda one potrebujejo šivanje in čas, da ozdravijo. In enostavno odnehaš. Pustiš, da se svet vrti v svojem ritmu, ljudi, da lovijo svoje sanje in ujameš svoj tempo, potegneš prste proti sebi in jih prenehaš dušiti s pretirano ljubeznijo. Včasih se mi zdi, da se tako zelo trudimo, da bi druge zakrpali, da ni potrebno sebe, ker nam je nepredstavljivo, da imamo rane in globine, v katerih smo raztreseni kot steklo. To zavajanje upravičujemo z mladostjo. Zavedamo se, da od teh komaj nekaj desetletij, ki smo jih živeli, ne moremo biti ranjeni kot nekdo, ki ima za seboj celo življenje, potem pa se zavemo, da lahko v nekaj mesecih nekdo preživi več kot kdo drug v stotih letih. In da je to le še ena napačna predstava družbe, ki misli, da leta prinašajo znanje, a nekaterim v resnici prinašajo samo modrost, da bolje razumejo svoje odločitve. Večini pravzaprav ne prinesejo niti toliko.

Nekatere ženske imajo še večjo “pomanjkljivost” in potrebo, da bi bile rešiteljice, da bi s svojo ljubeznijo in razumevanjem “popravile”, kar je mogoče “popraviti” na moškem, ki so se ga odločile ljubiti, ampak v resnici … v njih je brezno, ki ga lahko napolni le zdrava ljubezen do sebe, ker ko ljubiš dovolj in pravilno, nimaš potrebe, da bi reševal nekoga, ki te tega ni nikoli prosil. Moški pa po drugi strani pogosto tavajo od ustnic do ustnic, od telesa do telesa in iščejo nekaj, kar je podobno tistemu, kar jih boli in jih je zažgalo v notranjosti, in nočejo videti, da tisto, kar jih boli, s tem ne bodo pozdravili. Vse to so napačne predstave, do katerih smo upravičeni vsi, vendar dokler jih negujemo, dokler objemamo to temo, ne moremo najti svoje svetlobe in noben objem ne bo zdravilo za nas in svojega doma ne bomo mogli graditi z nikomer več.

Mogoče obstajajo objemi, ki zdravijo, vendar šele, ko smo našli dovolj svojih travm in jih ozdravili sami. Morda obstajajo ljubezni, velike kot vesolje, ki lahko ugasnejo temo in vžgejo iskrico v kateri koli notranjosti, vendar zaživijo šele takrat, ko ljubimo sebe, da lahko izžarevamo to ljubezen. Medtem ko je imamo premalo zase, kaj lahko drugega, razen teme, damo svetu? Kaj smo lahko drugemu bitju, če svojega nismo čvrsto sprejeli? Samo teža, tovor, kamen spotikanja in nič več. Tisti, ki ga poskušamo rešiti, nas nikoli ne bo pogledal s hvaležnimi očmi ali videl odrešitve v nas, temveč le bleščanje, ki ga oslepi in ogluši, ne da bi dovolj razumel/-a, da so nekatere oči predolgo v temi in potrebujejo čas … čas, da se spet navadijo na svetlobo.