Doživljal/-a si razočaranja, izdaje, izgube in hodil/-a preko trnja. Nihče se ni vprašal, kako se počutiš, ko se je tvoj obraz dotaknil dna. Nihče ni videl tvojih solz in ni slišal tvojih krikov. In zdaj so tu, ko si uspel/-a. In potem ti zavidajo. Nenehno poslušaš tisto: “Blagor tebi.” Zakaj? Ker sem si zgradil/-a svoje življenje? Ker sem si oblikoval/-a karakter? In zdaj so tu in me ne vprašajo, kako mi je to uspelo, ampak da mi povedo: “Tebi je lahko, vse imaš.” A samo ti veš, kaj nosiš v sebi.
Tvoja enostavnost obstoja za druge, je zate težka. Požiral/-a si vso bolečino, ločitve, nesrečne trenutke, svoj obup, smrt ljubljenih, izgube. In kljub temu si bil/-a junak svojega življenja. Ker žrtev je lahko kdorkoli. In vsi ti zavidajo. Nenehno poslušaš, kako blagoslovljen/-a si. Zakaj? Ker nisi obupal/-a? Ker si nekoga pokopal/-a in si moral/-a nadaljevati? Ker si premagal/-a težko bolezen? Ker ti lasje po terapiji končno rastejo? Ker odpreš oči, tudi ko se ne odprejo? Ker nosiš nasmeh? Ker ko nimaš, tudi veš, kako dati? Zavidajo ti. Ampak, zakaj?
Nihče te ni vprašal, če imaš čas za prebolevanje. Ali si bil/-a kot otrok pripravljen/-a tako hitro odrasti? Ko si z otrokom v naročju zbežala pred nasilnikom, te nihče ni vprašal, kaj je strah. Ko si kot oče samohranilec ostal sam z otroki, te nihče ni vprašal, kako je biti mama? Ko si izgubil/-a očeta ali mamo, te nihče ni vprašal, čigav otrok si. Ko si moral/-a prekomerno delati, da si nahranil/-a svojo družino, te nihče ni vprašal, kdaj se konča tvoj dan in kdaj se začne tvoj čas.
Torej, dvigni glavo, obriši solze z obraza in globoko vdihni.
Ko si že skoraj umrl/-a, te nihče ni vprašal, kaj ti pomeni življenje. Ko so te zasmehovali zaradi tvoje teže, statusa, revščine, invalidnosti ali narodnosti, te nihče ni vprašal, kako se počuti Človek v tebi. In zdaj so tu, ko ti je nekaj uspelo. Ko si dosegel/-a uspeh. Ko si se dotaknil/-a svojih ciljev. Ko te vidijo nasmejano/-ega in srečno/-ega. Ko deluješ samozavestno. Ko si lep/-a. Ko ljubiš. Ko si ljubljen/-a. Ko te prepoznajo. Ko te cenijo. Ko postaneš simbol družbe. Zdaj so tu. In ne da te vprašajo, kako ti je uspelo, ampak da ti povedo: “Tebi je lahko, vse imaš.” Ampak to vse sem “prekleto” morala ustvariti.
Razumi, da ima vsaka oseba na planetu svojo edinstveno zgodbo in zato ne sodi drugih, preden jih resnično ne spoznaš, saj bi te lahko njihova zgodba zelo presenetila. Vedno bodi prijazen/-a. Vsi, ki jih srečaš, se borijo v svojih bitkah, o katerih ne veš ničesar. Zato ne moremo nikoli soditi o drugih življenjih, ker vsakdo lahko pozna samo svojo bolečino in lastno odrekanje. Ena stvar je misliti, da je tvoja pot prava, povsem drugo pa je misliti, da je tvoja pot edina.
Veš, koliko ljudi gre skozi srečno življenje? Tisti, ki niso čutili bolečine, ki niso bili razočarani, ki niso doživeli izgube, izdaje, strahu, trpljenja? Tisti, ki se brezskrbno prebudijo iz sladkih sanj, brezskrbno preživijo dneve in se brezskrbno utopijo v nočno spanje? Ne veš? Želiš, da ti povem? Ni jih, nikoli jih ni bilo in jih nikoli ne bo. Nikoli! Torej, dvigni glavo, obriši solze z obraza in globoko vdihni. Tudi mene veliko stvari boli, nemir včasih kriči tudi v meni, vendar se ti nasmehnem. Nasmej se mi tudi ti. Namreč, ne glede na to, je to življenje vse, kar imamo – edino, ki ga imamo ravno v tem času, tukaj in zdaj, in ne glede na vse, je “presneto” lepo.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
