Kdo bi rekel, da bo najtežja stvar v življenju najti nekoga, ki bo s teboj poležaval na kavču v stari trenirki, pil kakav, se smejal, kot otrok in tretjič zapored gledal neko neokusno romantično komedijo in se pri tem počutil noro dobro. Predobro. In, da so to najboljši trenutki, ki jih deliš s to osebo in tega trenutka ne bi zamenjal z niti enim drugim trenutkom, ki se ga spomniš. Kdo bi rekel. Rekli so mi, da je to pravljica. Nekaj, kar ne obstaja. Nekaj, česar ne moreš imeti. Ne v današnjem času. Včasih si to lahko našel. Včasih so takšne veze obstajale. Danes težko. Rekli so mi, naj bom realistična.
Ne vem, ali še vedno obstajajo tiste prave in iskrene ljubezni. Globoke, ki te popolnoma prevzamejo in te nosijo na svojih krilih. Vse se izračunava in preračunava, a po dobrem računu, mogoče pridejo čustva. Ne rečem, da je vedno tako, ampak pogosto je. Vsaj koliko slišim in vidim ljudi. Vsi bi želeli vse na hitro. Hitro se živi, hitro se dela, hitro se razmišlja, hitro se zaljubi, hitro se poroči, a koliko vidim se še hitreje razide. Naježim se od te neutrudne hitrosti, čeprav sem tudi sama nekoč bila takšna. Vse hitro, hitro, hitro…
Zame na žalost ali na srečo »instant« ljubezen ne obstaja. E, takšna sem jaz. Ko ljubim, potem ljubim. Ljubim močno in globoko, ljubim strastno in vsaki trenutek doživljam intenzivno in globoko. Pri meni ni ničesar na pol; dajem vse, igram na vse ali nič, črno ali belo – ni sredine. Veliko dajem, vendar, če nimaš ob sebi partnerja, ki tudi toliko daje je v današnjem času, težko. Težko je združiti enega globokega in intenzivnega z nekom površinskim – resnično je težko, če ne nemogoče. Dva takšna bosta težko doživela tisto pravo moč življenja, tisto pravo moč partnerstva.
To sem izkusila in resnično je tako. Ni se izšlo, ni obstalo. Niti ni moglo. Kako bi? Ne moreš združiti ognja in leda. In v teh hitrih in površinskih časih, še vedno verjamem v tisto pravo iskreno ljubezen, tisto, ki pride tako nenadoma in te zadene s svojo močjo ter te ponese k zvezdam. Resnično verjamem. Mogoče je vse to norost, mogoče vse to nima smisla, mogoče bom čez kakšnih deset let ugotovila, da se motim in, da so vse to pravljice za majhne otroke. Ampak, drugače ne znam in mogoče niti ne želim vedeti, ker ne želim sprejeti drugačne izbire, razen te; ene globoke in strastne možnosti in to je moja edina izbira. Ne bom se zadovoljila s čustvenimi delčki, ki ti jih nekdo vrže, ker drugače ne zna ali misli, da je to dovolj. Ne, ni dovolj! Dajati moraš veliko ljubezni, da bi se ti ljubezen vračala. Mogoče ne od te iste osebe, ampak potem zagotovo od neke druge. Ljubezen je energija, ki mora neprestano teči, da se nam dogaja. Da, mislim, da je to točno tako, ampak jaz… Jaz sem še en večni sanjač, ki še vedno verjame.
Kdo bi rekel, da bo najtežja stvar najti nekoga, s kom boš lahko poležaval na kavču, v stari trenerki, piti kakav, se smejal, kot otrok in tretjič zapored gledal neokusno romantično komedijo in se pri tem počutil noro dobro. Predobro. In, da so to najboljši trenutki, ki jih deliš s to osebo in tega trenutka ne bi zamenjal z nobenim drugim trenutkom, ki se ga spomniš. Kdo bi rekel, da se bo to imenovalo pravljica.
Have you ever thought about including a little bit more than just your articles? I mean, what you say is important and all. But think about if you added some great visuals or video clips to give your posts more, “pop”! Your content is excellent but with images and videos, this website could undeniably be one of the very best in its niche. Good blog!