Kako postati uspešen? “Postani zvezda svoje usode” 2.del

“Postani zvezda svoje usode” 2.del 

 

Ko smo ravno pri temi otroštva, se je meni zgodilo enako. Za nekatere sem bila preveč komunikativna, klepetava, s pomanjkanjem pozornosti, s povprečnimi ocenami in še bi lahko naštevala. Zato sem veljala za neproduktivno oziroma neresno. Staršem so zato v šoli svetovali, da ne bom sposobna izdelati štiri letni program, temveč le tri in da je to bolje kot nič. Ker sama nisem imela moč nad odraslimi odločitvami je tako obveljalo. Seveda me je to dejstvo (kako so me ocenili) potrlo, spodneslo noge in bila sem nemočna, da bi kaj spremenila. 

Njihova odločitev mi ni bila po godu, vendar me to nikakor ni ustavilo pri dejstvu, da mora ostati šolanje pri teh njihovih odločitvah. Danes jih razumem. Kaj če ne bi imela toliko volje, poguma, vizije, želje po uspehu? Morda bi res ostalo le pri trgovski šoli in vsaj to bi dosegla, ker me morda kaj več ne bi zanimalo, mi ne bi uspevalo ali ne bi imela volje. Verjamem, da so mi želeli le dobro in da so me želeli zaščititi pred morebitnim razočaranjem nedosežene višje izobrazbe. Iz izkušenj svetujem, pojdimo lepo počasi, stopničko po stopničko. Ne preskoči deset stopnic, ker takrat padeš, saj jih ne dosežeš, pa čeprav si frajer. V zgodbah uspeha- frajerji ne obstajajo. Obstajajo le močni ljudje, z močno življensko voljo, z bolečimi žulji in velikimi padci. Vendar ti padci jih niso ustavili, prestrašili. Pot do uspeha je vedno težka, dolga in posuta  z trnovo potjo in padci. Pot uspeha ni nikoli zagotovljena. Zagotoviti si jo moramo sami. 

 

Pri 15-ih letih sem začela srednjo trgovsko šolo in sem se že takrat trdno odločila – povdarjam ” sama odločila” da bom dosegla veliko več, kot so imeli vsi drugi zame “skromne” plane. Jaz sem si ustvarila “svoj plan” . Nisem vedela kako in zakaj, vendar to so bile moje vsakodnevne misli, želje, vizije…Nisem še točno vedela kako bom to dosegla, vedela sem le “da vsekakor enkrat bom”. Seveda takrat moje sanje niso bile le šola. To je bil le manjši delček mojih sanj. Srednjo šolo sem izdelala odlično, kar pomeni, da so se rezultati njihovih skromnosti že takoj izkazale za napačne. Pri sedemnajstih letih sem spoznala svojega današnjega moža in sem se po končanju šole pri osemnajstih in pol, že preselila z njim “v najem” in ne pod tujo streho na tuj račun. Danes šele spoznavam kakšna borka sem celo življenje, saj sem morala pri osemnajstih letih že delati, plačevati najem, stroške, preživetje. Ob delu sem se izredno vpisala na štiri letni program in si ga tudi sama financirala, brez pomoči drugih. Pri dvajsetih sem že dobila svoje sonce, svoje dete, mojega prvega sina. Tudi starševstvo, služba, najemnine, me ni ustavilo, da ne bi zmogla izredno izdelati študija. Pri dvaindvajsetih sem dobila drugo sonce, drugo dete, mojo hčero. Pri dveh otrocih sem čez dan delala, gospodinjila, hodila na izpite, čez noč se trdno učila. Moja želja je sprožila veliko energijo in moč, ki me je poganjala naprej, saj sem se zavedala, da sem sama za vse in da je moj cilj postati nekdo. Tega ne pišem zato, da vam povem, katero šolo sem izdelala, temveč zato, da iz te zgodbe potegnete dejstva “zakaj nekdo postane uspešen in zakaj sem danes zvezda svoje usode”. Pa tudi ni odgovor, da sem sedaj uspešna iz  razloga, ker sem trdno delala in garala na vseh področjih in da se lahko sedaj poistovetite z menoj in rečete, da nisem povedala nič novega, saj tudi “Vi” garate. Seveda, vsi garamo, vsak v svoji zgodbi. To je le popotnica v svet, v katerem živim danes in katerega danes vidim in spoštujem drugače, katero pa izveste v nadaljevanjih moje zgodbe. 

 

Nihče in res nihče na moji poti ni bil moj služabnik, ki bi ga izkoriščala za delo, otroke, katera moram postoriti sama. Danes se zavedam, da so to bile iztočnice, čeprav težke in grenke, na poti do moje korenite spremembe v mojih odločitvah, pogumu, prodornosti, sočutju, skratka “postati človek” z vsem svojim lepotam in hkrati napakam. 

 

Nikjer ni garancije in napotkov, kaj je dobro za nas in kaj ne, zato sem se držala svojih prepričanj (kljub temu, da so se izkazale nekatere tudi za napačne) svoje intuicije, čeprav me je tudi takrat velikokrat izdala in pustila na cedilu. Res je, kot pravijo starejši, zato poslušajte njihove modrosti, da za vsakim dežom posije sonce in za soncem pride tudi dež, zato bodimo pripravljeni tudi na ta dež. 

 

Zastavila sem si cilje, imela sem vizije in bila trdno odločena že pri 22 letih, da bom podjetnica. Vendar tudi meni so bila izpodrezana krila, saj mi moj cilj in moje vizije, moja prepričanja takrat niso pomaga na poti k uspehu. 

 

Kaj delamo ali smo delali narobe? 

Velikokrat oziroma v večini, počnemo več stvari hkrati napačnih. Vendar jih ne vidimo oziroma se jih niti malo ne zavedamo, da sploh počnemo kaj narobe. Prepričani smo v svoj prav, v svojo idejo, v svojo vizijo in cilj. Prepričani smo, da nam bo uspelo, vendar le za kratek čas, dokler ne pride konkurenca, kriza, izguba denarja, upad kupne moči, kakšen goljuf ali tisti, ki izgubijo ali zamenjajo službo še sto drugih izgovorov o premajhni plači, strogem šefu, nezanimivem produktu, naveličan ali hinavski kolektiv itd… Nikoli nismo mi krivi za potop. Kriva je kriza, goljuf, upad, izguba financ, šef, sodelavci in vse ostalo. To so odgovori na naše izgube ali padce. Je tako? Tudi sama sem vse to izkusila in tako razmišljala. 

Kaj je potem tisti pravi recept, da ne pride do tega? Zakaj tako razmišljamo? Kaj počnemo narobe? Kako resnično obrniti list, da bomo postali uspešni in zvezde svoje usode, na katere bomo ponosni?

 

 

Vse to v nadaljevanju 3.dela.