Dvigni glavo, obriši solze in se nasmej
Dvigni glavo! Zakaj sklanjaš pogled? Čemu ta solza v očesu? Čemu tesnoba v prsih? Zakaj dovoliš, da te žalijo? Ali resnično verjameš, da nisi dovolj dobra, da ne znaš in ne moreš? Ali se sploh zavedaš, koliko si vredna? Ne veš. Naj ti jaz to povem? Pa ti si prekrasna, ti si edinstvena. Ne, ne išči svoje vrednote v ogledalu. Ogledalo ne ve ničesar in nič ti ne bo povedalo. Ti si veliko več od tistega, kar vidiš v ogledalu. Toda, moraš vedeti, kaj si in kdo si. Moraš poiskati in si zastaviti svoje meje. Poišči jih in videla boš, da so zelo daleč, mogoče niti ne obstajajo. Da, meje mogoče zate ne obstajajo. Ti tega ne veš, ker jih nikoli nisi iskala. Drugim si dovolila, da ti govorijo kdo si in kaj si, kaj smeš in kaj ne smeš. Verjemi, da drugi nimajo pojma o tebi. Ti jih sploh ne zanimaš. Oni ne vedo, da v tebi še vedno živi krhka deklica, nežna in plašna, ki se boji sveta in ljudi. Točno ta deklica, se spremeni v ranjeno zver, če se kdo dotakne tistih, ki so ji dragi. Vem, da bi raztrgala vsakogar in poginila za tiste, ki jih ljubiš.
Toda, zakaj se ne trgaš tako zase? Zakaj dovoliš, da te tako žalijo? Njihove besede te prebadajo, kot strupeno kopje. Ponižujejo te, obsojajo te, presojajo te…In tebe vse to boli. Tvoje srce krvavi. Celo življenje igraš po pravilih in delaš tako, kot misliš, da moraš. Delaš tako, kot oni mislijo, da moraš. Spoštuješ vse in vsakogar in še vedno nisi dovolj dobra. Toda vem, da si utrujena od dokazovanja. Vse manj volje imaš za karkoli in vse bolj verjameš, da imajo prav in nisi dovolj dobra in si ne zaslužiš zraka, ki ga dihaš. V tem trenutku, se začni zavedati, koliko si vredna. Poglej v svojo dušo. Vidiš, kako je čista, nepokvarjena? Ali sploh veš, koliko pomeni, da imaš v današnjem času, tako čisto dušo? Ali veš, da je danes to redkost in vrednost? Poglej v svoje iskreno srce. To srce ne laže. Poglej te svoje roke. Spomni se, koliko vsega lahko storijo. Koliko so vredne in ustvarjalne. Ali se sploh zavedaš, kako si pametna in inteligentna?
Nikoli še nisi izvlekla svojega maximuma in pokazala vse, kar zmoreš, ker so te ovirali in ti zapirali poti iz vseh strani. In veš kaj? To so delali, ker so se zavedali vseh tvojih možnosti in, ker so vedeli, če pokažeš vse, kar zmoreš, jih boš zasenčila. Izginili bodo. A ti si jim dovolila, da so se dvignili tako, da so te pohodili. Dovolila si jim, da hodijo po tebi. Zmotno misliš. Ali ne vidiš, da namesto sijaja, polzi solza iz tvojega očesa? Nimaš več nasmeha. Spoznaj se, spoznaj sebe točno takšno, kot si. Začni se imeti rada. Prosim te, začni se imeti rada, ker kdo te bo imel rad, če se ne boš imela sama? Zakaj bi te sploh drugi imeli radi, če se nimaš niti sama? Moraš vzljubitii vsaki delček sebe. Vzljubiti moraš tudi svoje brazgotine. Tudi one so tvoje. Vzljubiti moraš tudi svoje “norije” in napake”. Tudi one so tvoje. Sprejmi jih, ker si se nekaj naučila iz njih. Niso bile zaman. Zato sedaj, dvigni glavo, obriši solze in se nasmej. Nasmej se, zaradi vseh tistih, ki te nimajo radi. Nasmej se, zaradi vseh tistih, ki te poskušajo razjokati. Stori vse tisto, kar ti govorijo, da ne moreš in, da ne smeš. Če padeš, vstani, ampak ne obupaj. Ne obupaj nad seboj in ne obupaj nad tistim, kar želiš. Nisi rojena, da bi hodili po tebi, zato nikoli nikomur ne daj sebe.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
