Drzni si biti drugačen
Od kod je nastala ta histerija, v kateri večina ljudi, želi biti kopija nekoga? Včasih je različnost bila cenjena. Ljudje so res želeli poudariti svoje izume, talente, videz, ideje… zdaj vse recikliramo in hočemo biti prepoznavni, ko delamo iste stvari na enak način, kot ljudje pred nami in potem se čudimo, ker se izgubimo v morju enakih. Ni mi všeč svet, v katerem je globalno razmišljanje takšno, da moramo vsi izgledati, misliti, želeti in delati – enako in, da je vsak, ki poskuša zadržati svojo individualnost – čuden. Pred kratkim je znana ameriška igralka izjavila, da je Hollywood izgubil dušo, ker imajo nenadoma vsi enake linije lica in so si podobni, kot jajce jajcu. Ko si eden prebarva lase v rjavo, si pričnejo vsi in ta trend se začne širiti povsod – kot kloni.
Pri pisateljih bi vsi želeli biti Bukowski, toda resnica je, da smo vsi imeli Bukowskega in ne želimo trilijon njegovih kopij. Želimo Sabino, Laro, Niko in Roka…, da napišejo nekaj, kar nam bo vzelo sapo. In sita sem poslušati, kako nekdo sam zase govori, da je odličen, a občinstvo je nesramno, ker ga ne priznava. Dejansko je resnica, da občinstvo vedno prepozna kvaliteto in unikatno osebnost nekoga, ampak to ne pride preko noči in včasih so za uspeh potrebna desetletja. No, v tem času, ko je vse instant in enako, ima zelo malo ljudi voljo delati in čakati pa je zato jasno, da je problem v preostalem svetu in ne v njih. Pridejo z edinstveno idejo, da je nekdo od zunaj kriv za vse, priklanjajo se stilu v katerem vsi enako jedo, berejo, istočasno hodijo v telovadnice, da bi postali del vse splošno sprejemljivega trenda “lepote”. In to v tem času, ko smo svobodni, da smo lahko kdorkoli in delamo karkoli in kjerkoli! No, svet v bistvu izgleda, kot moderna verzija srednjega veka.
Namreč, živimo, kot zombiji. Vsako jutro vstanemo, gremo na delo, kuhamo, se sprehajamo, se poskušamo vklopiti, spimo in drugi dan spet vse ponovimo. In, kdo med vami mi lahko reče, da to ni samo golo obstajanje? Kdo izmed vas, resnično živi? Resnično živijo tisti, ki so v mnogih stvareh zunaj šablone. To so tisti, ki jih imenujete čudaki. Oni so zadržali svojo identiteto in imajo svojo pot. Ne obremenjujejo se s tem, da večino te poti prehodijo sami in ne obremenjujejo se s ciljem, ker vedo, da je življenje potovanje in ne cilj. To so tisti, ki si drznejo drugače živeti, drugače razmišljati in opravljati ne vsakdanje delo. Tisti, ki imajo vizijo in idejo, kako izpolnjeno živeti, kako ostati svoj v tem kaotičnem svetu in, kako dajati najbolje od sebe, ker so sprejeli, da živijo v škatli v katero niso pripravljeni izrezati okna.
Zato, drzni si biti drugačen. In, če se kdaj vprašaš, kdo si, se vprašaj: “Ali sem ženska, ki kot druge naredi “selfija”, na morju z debelo knjigo na kolenih, ki je v bistvu nikoli niso prebrale, ker se to “tako dela in je tako treba”? Ali si “frajer”, ki obiskuje telovadnico, da bi ” fotkal bicepse in tricepse za Facebook” , ker to počnejo vsi njegovi kolegi? Pišeš zato, ker imaš kaj povedati ali ti ” like ” hranijo ego, a njihov manjko prebuja bes? Živiš z idejo, da se vklopiš ali ti ni mar za to? Vem, da mi boš rekel: “Tisto drugo”, toda s stvar je v tem, da je to stališče večine. Razumeš zdaj? Povedala bom iskreno: “Bodi resnično samo svoj, svoja in stoji za tem, kdor si. In naj ti ne bo mar, kaj si drugi mislijo o tebi, ker samo ti poznaš svojo resnico.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
