Dokler imaš sebe, imaš vse, kar potrebuješ
Namen življenja je doseči srečo. Sreča je cilj vseh ciljev. Večina ljudi misli, da je vzrok za srečo uspeh, nabiranje bogastva in vzdrževanje dobrega zdravja in dobrih odnosov. Vendar bi to bilo preveč enostavno. Sreča je stanje notranjega miru in to se ne more kupiti. Prvi korak, ki je tudi edini pravi korak je, da pogledamo vase in se vprašamo, koliko smo sposobni sprejeti situacije, v katerih smo se znašli in ali lahko vidimo širšo sliko. In vedno gre za najtežji del, ki ga je treba premagati in to je zagotovo sprejemanje. Zakaj je to vedno tako težko? Zato, ker je najtežje sprejeti sebe in priznati, da se vse začne pri nas in ne od okolice ali vpliva, ki ga imajo drugi na nas. Ni stvar v zunanjem svetu, ni problem v drugih, ampak v naših prepričanjih, v naših zavorah in v našem Egu, ki nas neprestano spominja na to.
Ko si nismo pripravljeni priznati lastnih omejitev, »napak« in pomanjkljivosti, začnemo kriviti druge za to, kar se nam dogaja. Vsak izziv, ki nam ga življenje postavi na pot, nas nečesa uči in ko ga ne premagamo, ponavljamo lekcijo toliko časa, dokler se ne naučimo. Takrat pogosto preskakujemo probleme in odlašamo njihove rešitve v upanju, da se bo nekaj prej sestavilo ali rešilo. Nič se ne zgodi preko noči in ne obstaja čarobna palčka, kot tudi ne dobra vila, ki bi naredila spremembo v enem trenutku. Ampak to je kruta resnica. No, obstaja tisto nekaj, kar prihaja od znotraj. Tista želja, volja, moč ali kakorkoli to imenujemo – tisto, kar ti ne dovoli, da odnehaš, da obupaš, kar te potisne naprej, kar ti vsako jutro šepeta, da odpreš oči, da imaš še vedno razlog, da vstaneš, se boriš, daješ, sprejemaš, ljubiš in se smeješ.
Skozi leta lekcij sem se naučila biti sama. Nisem želela, nisem mislila, da bom morala, ampak v nekem trenutku življenja pride do preobrata in uvidiš, da je to edini način, da nadaljuješ, mogoče od začetka, a mogoče samo nadaljuješ dalje, ker imaš občutek, da se je vse ustavilo in ti skupaj z vsem tem. Po vseh valovih in brodolomih pobereš tisto, kar ti ostane, in se naučiš plavati v nevihti ter iščeš kopno, ki ga že dolgo ni bilo na vidiku. In ko pomisliš, da je vsega konec, nenadoma zagledaš luč in spoznaš, da se vse resnično šele začne. Po vsem tem, ko se sestaviš, ko v sebi najdeš način, da izraziš tisto najbolje, zaradi česar si prišla na ta svet, ko spoznaš, da za vse obstaja višji razlog in da je življenje resnično lahkotnost bivanja, ne glede na to, kako težko, nemogoče in brezupno se zdi ali koliko časa je trajalo, prihaja nagrada. Za vse tisto, kar si storila dobrega v življenju, za vse tisto, kar si dajala brez pričakovanja, za vse tisto, kar si vložila, za vse tisto, v kar si verjela, ko nihče drug ni verjel s teboj ali v tebe. In takrat spoznaš, da tvoja sreča ni pogojena z ničemer in nikomer izven tebe in da je to edini dober in zdrav temelj, na katerem lahko zgradiš srečno in izpolnjeno življenje za kakšnim težiš.
Ker …. Najbolj pomembno, kar človek ima, je življenje. Lahko izgubimo vse; svoje imetje, službo, partnerja, družino, prijatelje, ugled, ampak najbolj pomembno je, da ne izgubimo zdravega razuma in čistega srca, da ne izgubimo sebe. Vse nam lahko odvzamejo, razen svobode, ki stanuje v našem umu, razen dobrote, ki živi v našem srcu, razen volje za življenjem in ustvarjanjem. Edina prava izguba je izguba sebe. Zato, verjemi vase in tisto, kar počneš, in nikoli ne pozabi, DA DOKLER IMAŠ SEBE, imaš vse, kar potrebuješ. In zato hodi dostojanstveno po cesti svojega življenja, z dvignjeno glavo in nasmehom na obrazu.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
