Pogum ne pomeni neustrašnost

Za začetek naj citiram Osha: “Če je nekdo nustrašen, to ne pomeni, da je pogumen. Pogum je otok v oceanu strahu. Strah je prisoten, toda kljub strahu, človek tvega – to je pogum! Trepeta od strahu in se boji oditi v mrak pa vendar odide. Kljub sebi, gre – to pomeni biti pogumen. Pogum pomeni, da ste polni strahu, vendar on ne odloča namesto vas. “Ljudje, ki se upirajo spremembam ali iščejo izgovore, da bi se jim umaknili, pogosto mislijo, da tisti, ki to storijo nimajo strahu. Ravno obratno. Tisti, ki delajo spremembe, v sebi nosijo ocean strahu, obkroženi so s strahom in ravno zato se jim je tako težko podati v spremembe. Vse dokler lahko človek nosi svoje strahove ali bremena, se ne bo premaknil iz mesta. Ko nima več česar izgubiti, razen zdravega razuma, takrat se premakne in spremeni svoje življenje.

Splošno mišljenje je, da samo “posebni” ljudje lahko vzamejo življenje v svoje roke, da to ne more vsak in, da so ti ljudje oboroženi z neustrašnostjo. Ne! Vsi smo isti, vsi imamo iste potenciale, da živimo srečno in izpolnjeno življenje. S tem smo rojeni. Razlika je samo v tem, da se nekdo kljub strah, nelagodju in vsem težkim okoliščinam, vseeno premakne, a nekdo se raje odloči živeti v nelagodju, ker mu je tako udobneje. Ja, prav ste prebrali. Nisem se zmotila. Ljudje se ne spremenijo samo zaradi udobja. Tako so navajeni na slabo stanje, da jim je postalo na neki ravni udobno zato, ker to poznajo in zato se tudi počutijo varno. Jezijo se na svoje stanje, vsi druge krivijo za to, ampak resnica je, da so se v njem znašli, ker jim je tako najudobneje. Paradoks, ampak čista resnica.

Ali se prepoznate v tem?! Če se, potem ste že na poti spremembe, ker ste ozavestili, kdo je v resnici odgovoren za to stanje v katerem ste. Če je vaše življenje kaos, ampak se ne prepoznate v teh besedah, pomeni, da še niste pripravljeni prevzeti odgovornosti za svoje življenje v svoje roke ali, da je vedno nekdo drugi kriv ali, da je nekomu drugemu lažje. Pomembno je vedeti, da lahko vsak človek v vsaki sekundi življenja spremeni svoje notranje stanje, ker ima na to vpliv. Zunanjih okoliščin ne morete tako hitro spremeniti kot notranje, ampak one se spremenijo samo in izključno po notranjih spremembah. Nikakor in nikoli ne gre drugače. Od znotraj navzven. Vse se začne od nas. Vsak izmed nas je močen kreator. Vsak izmed nas, brez izjeme, je lahko srečen, zdrav, izpolnjen, popolnoma realiziran, miren in zadovoljen. Za to ne potrebuje nobene diplome, niti posebnega znanja.

Če ste že zelo dolgo v nizki vibraciji s preveč problemi, ste tukaj zato, ker vam je postala udobna – to je vaša cona ugodja. Če želite iz te vibracije, potrebujete samo zrno poguma, da odidete v cono (ne) varnosti, kjer vas čaka rešitev, če se za njo odprete. To pomeni, da imate resnično radi sebe.

Zato, poiščite zrno poguma, da se soočite z vsemi vašimi čustvi, pred katerimi bežite in, da boste s soočanjem z njimi razumeli njihovo pravo naravo in namen, ter skozi to vzeli življenje v svoje roke.

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si

Postanite junak v svoji zgodbi!

Ni človeka, ki se ne bi znašel v takšni situaciji, kjer se zdi, da ni izhoda. Zlomimo se pod težo prizadetosti, krivice, nezaupanja, zlorabe in se tako postavimo v situacijo, kjer smo žrtev. Na žalost se to dogaja. Ali ste se kdaj vprašali, kaj se bi zgodilo, če zavrnete igrati vlogo žrtve in prevzamete kontrolo nad svojim življenjem? Toda, najprej pojasnimo, kaj je to žrtev? Žrtev se pojavlja v vseh možnih oblikah in situacijah. Draga oseba lahko izda vaše zaupanje, lahko ste žrtev groznega zločina, svojega razmišljanja, žrtev prijateljev, družine ali pa celo sebe. Toda glede tega lahko nekaj ukrenete in začne se z vami. Ko se pritožujete, delate iz sebe žrtev, zato zapustite to situacijo, spremenite to situacijo ali pa jo sprejmite. Vse ostalo je nesmisel.

Ko smo v vlogi žrtve se pogosto počutimo premagani in osamljeni ali pa se težko soočamo z zadevami na pravi način. Ampak čez nekaj časa postaja igranje žrtve škodljivo za naše zdravlje. Vendar, obstaja veliko stvari, ki jih lahko storite, ko se odločite povrniti svoje življenje. Najprej si postavite to vprašanje: “Ali lahko zapustim to situacijo in se znebim te situacije?” Ne glede kakšna je situacija, v kolikor jo zavrnete zapustiti, samo nadaljujete biti žrtev, kar nikakor ni zdravo. Namesto tega, da čakate, da se situacija ali oseba spremeni, razmislite, kaj lahko storite? Vedno lahko vplivate na spremembo, lahko vplivate na situacijo, ne morete pa spremeniti drugih. To je odvisno od njih. Vendar, vedno lahko vplivate na njihivo obnašanje, da spremenite način interakcije z njimi. Sprejeti situacijo in nato spremeniti svoje razmišljanje je potrebno v vsaki situaciji, v kateri ste bili žrtev. Verjemite mi, da je to težko narediti, toda zmorete to storiti!

Sprejmite, da se učite na slabih stvareh. Pustite jih v preteklosti in živite v sedanjem trenutku. Mogoče boste za to potrebovali nekaj časa, ampak največje darilo, ki ga imate je SEDANJI TRENUTEK. Sprememba načina razmišljanja pomeni, da ne boste več prevzeli vloge žrtve. Povrnili si boste svojo moč in svoj glas. To je vaše in nikoli vam ne bi smelo biti odvzeto, ne glede zaradi česar ste bili žrtev. Spremenite vaše razmišljanje in razumeli boste, da imate popolno moč nad svojimi mislimi in dejanji. Tako se bo vaša reakcija spremenila in ta reakcija bo nato spremenila vaše življenje.

Veste, kaj se bo zgodilo, ko se boste odločili prenehati igrati žrtev in vrniti nazaj svoje življenje? Celo življenje je polno možnosti. Imeli boste svojo osebno moč, vaša kreativna iskra bo sijala in vam pomagala v reševanju problema v katerih večina ljudi ne bi vedela, kje sploh začeti. Ko popravite svojo moč in prenehate biti žrtev, ter dovolite sebi dati več svobode, ne boste več odvisni od drugih. Postali boste gospodar svojega življenja. Lahko se odločite kako hitro in po kateri poti boste šli dalje. Vem, da bo to težko. Ne trdim, da bo lahko. Toda z upornostjo in predanostjo se bo trud izplačal. S tem si boste ustvarili sproščeno življenje ZGRAJENO NA SVOJI MOČI. Nihče ne želi biti žrtev, toda to se dogaja. Spremenite svojo vlogo žrtve do vloge osebnega junaka! Povrnite si svojo moč in postanite junak v svoji zgodbi.

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si

ZDRAV ZAJTRK: recepti za hitro, enostavno in ZDRAVO!

Zajtrk je najpomembnejši obrok dneva, zato si je vredno vzeti čas in pripraviti okusen obrok, ki nam bo dal energijo za cel dan.

Tukaj smo vam pripravili nekaj idej s katerimi vas želimo navdušiti, da si boste tudi sami pripravili dober in zdrav zajtrk.

• PROSENA KAŠA S SADJEM

Pripravite si proseno kašo, ki ji dodajte malo sadja po lastni izbiri– jabolko, jagode, borovnice, slive..Vse skupaj posujte še s semeni (chia, lanena semena). Pripravljenemu obroku dodamo še malo cimeta, ki bo popestril in prijetno začinil vaš zajtrk.

• ZELENA OMLETA

Ko si zaželite na vašem krožniku malo več zelenjave, si pripravite jajčno omleto s šparglji. Omleti dodajte še pest špinače in nekaj rezin kumarice. Za zdrave maščobe, ki so ključna sestavina zdravega obroka, pa dodajte še ½ avokada. Vse skupaj popopramo, posolimo in začinimo po lastnem okusu.

• KOKOSOV ŠMORN

Iz kokosove moke, mleka in jajc (priporočamo uporabo rastlinskega mleko – kokosovo ali mandljevo) si pripravite »kokosov šmorn«. Dodamo še goji jagode, pretlačeno banano, kokosov jogurt, borovnice ter kokosove kosmiče. Po želji vse skupaj še začinimo s cimetom.

• CHIA PUDING

V kozarec ali posodico čez noč namočite chia semena – namočite jih v mandljevo, kokosovo mleko (ali pa katerokoli po vaši izbiri). Zjutraj bo iz tega nastal okusen puding, ki mu lahko dodamo različne nadeve – naš predlog: sveže borovnice s kokosovim jogurtom. Lonček posipamo še z nastrganimi mandlji ali kokosovimi kosmiči.

• POLNJENE PAPRIKE

Papriko prerežemo na polovico in jo napolnimo z mehkim kozjim sirom. Namesto tega lahko uporabimo tudi skuto ali mandljevo skuto. Paprike lahko začinimo s kajenskim poprom in začimbami po izbiri. Krožničku paprik dodamo še pest rukole in špinače. Vse skupaj prelijemo s hladno stiskanim oljem in posujemo s semeni.

Pa dober tek!

Ana Brežnik

www.inplast.si

Kako postati uspešen?

“Postani zvezda svoje usode” 1.del.

Veliko knjig, oddaj, predavateljev govori o aktualni temi “Kako postati uspešen”. Vendar bom preimenovala temo v bolj osebno “Postani zvezda svoje usode”. Predstavljam vam malo drugačne prispevke, v katere so vključene tudi moje lastne izkušnje, katere so tudi zapisane v moji prihajajoči drugi knjigi “Postani zvezda svoje usode”.
Tema o kateri sem v trenutku izpisala celo knjigo. Vendar gremo počasi od začetka, zato bodo prispevki – po delih. V kolikor želite spoznati in se naučiti kako postati zvezda svoje usode, predlagam, da spremljate celoto moje zgodbe (vse dele) in ne ostanete le pri prvem delu.

Vsi smo rojeni pod istim soncem, bosi in goli. Vsi smo morali iz otrok odrasti v odgovorne in samostojne osebe. Zakaj potem razlike? Zakaj so potem lahko nekateri uspešni, srečni, pozitivni, polni energije, polni volje in še bi lahko naštevala. Drugi pa ravno nasprotje.

Prvi odgovor izvira ravno iz našega otroštva. Predvsem v smislu, da smo živeli v skromni družini, v pomanjkanju, morda nekateri v negativni okolici, s slabimi izkušnjami. Nikoli nismo prejemali dovolj pohval, motivacije, zaupanje v naše sposobnosti. Vedno smo bili zatirani, zaničevani (morda od družine, prijateljev, sošolcev, učiteljev). S tem smo izgubili velik del sebe, samopodobe, samozavesti, zaupanja vase in svoje sposobnosti. Če smo želeli storiti nekaj drugačnega, po svoje, smo bili izpostavljeni tudi žaljivkam, morda, da smo nesposobni, čudni ali pa da to nikakor ne bomo zmogli dosegati in da so to nemogoči cilji. Če so bili starši, prijatelji ali tudi učitelji preskromni za nekaj, kar bi “Mi” lahko postali ali dosegli nek zastavljen cilj, smo se sprijaznili in živeli v prepričanju, da bomo tudi mi živeli skromno in da je kaj več za nas enostavno nedosegljivo. Ker takrat še nimamo izpopolnjene osebnosti, odločnosti ter drugih pomembnih vrlin, s katerimi bi lahko preusmerili svojo prihodnost, smo spustili glavo in jim verjeli, ter živeli kot oni sami.

Vendar to pomeni, da so se njihovi vzorci skromnosti, negativnosti, nezaupanja v sposobnosti, neznanja, strahu, njihovega ozko gledanega razmišljanja prenesli na nas. Si želite ostati na tej točki? Seveda, da si nihče ne želi. Pa vendar, kako potem iz tega začaranega kroga, ki ga morda čutimo še danes?
Čisto preprosto, saj ni potrebno storiti nič posebnega kot najprej to, da spremenimo svoje razmišljanje in misli usmerimo v svoje vizije, cilje in jih dejansko začnemo uresničevati. In pri tem smo 100% odločni.

Sedaj nismo več otroci, temveč odrasle osebnosti, vsak s svojo morda težko preteklo zgodbo. Vendar naj vas predramim: to ni razlog, da se sedaj lahko pomilujete, smilite sami sebi, ter, da ste našli odgovor, zakaj vam ne uspeva. To nikakor ne smete storiti. Ravno zato, vam želim predstaviti, da smo si vsi enaki in da smo vsi sposobni dosegati nemogoče. Le želeti si moramo. Želeti tako močno, da nam misli vsak dan poskušajo to povedati, pa jih ne poslušamo. Ne poslušamo svojih misli, svojih želja, svojih potreb. Vedno smo raje v coni udobja, coni poznanega in povprečnega. Vendar poslušanje sebe, biti zvest sebi in narediti nekaj zase, imeti najprej sebe rad, to so prve stvari, ki jih moramo spremeniti. Poslušajmo svoje misli, svoje želje, postanimo prepričani v svoje sposobnosti. Pa še vedno bo nastal dvom: Zakaj poskušati, ko pa mi je že tri krat ali večkrat spodletelo? Zakaj izgubljati čas in energijo za nekaj, kar ni mogoče, za nekaj kar mi ne bo uspelo, za nekaj, kar lahko uspe le pametnim, premožnim ali tistim, ki se rodijo pod srečno zvezdo?

Odgovore in nadaljevanje v naslednjem 2. delu.

Dir. Melita Zupanc

www.inplast.si

Nekoč prijatelja, a sedaj popolna tujca

Vsi smo vsaj enkrat v življenju imeli prijatelja, s katerim smo si delili vse – trenutke, spomine, tiste slabe in tiste dobre, jokali in se smejali. Nismo si znali niti predstavljati, kakšen bi bil izhod zvečer, brez te osebe. Kava ne bi bila enakega okusa. Potovanje ne bi bilo potovanje. Imaš novo simpatijo? Potrebuješ nasvet? Potrebuješ koga, ki te bo poslušal? Dobro veš, koga moraš poklicati. Toda kaj, če se vmeša življenje? Da, ponavadi je življenje tisto, ki nam “pokvari” vse načrte in nas prisili na drugačno pot, za katero se verjetno nikoli ne bi odločili po svoji volji, kar je popolnoma v redu. Včasih nas mora “vreči v vodo”, samo toliko, da nam zbistri pogled. Tako se včasih tudi ločimo od najboljših prijateljev. Vsak se po svoje oblikuje, vsak ima svoje cilje in ambicije, vsak ima svojo življenjsko pot in včasih preprosto pride do točke, na kateri so razlike nepremostljive. Ni več vsakodnevnih dopisovanj in telefoniranj, mogoče si pregovorite kakšno besedo, če se srečate v mestu in vprašate, kako je, da ne izpadete popolnoma nesramni. Ali pa – niti več tega ne. Kot, da to prijateljstvo ne bi nikoli obstajalo.

Ali ni to zanimivo? Kako je življenje lahko grenko, pa vendar tako sladko. Sladko, da. Če ste se že primorani ločiti od nekoga – zagotovo obstaja zelo dober razlog. Mogoče vas je ta oseba stagnirala, mogoče je bila preveč toksična. Mogoče se tega niste zavedali, ampak vam je intuicija govorila, da se oddaljite. Mogoče vas je združevala samo šola ali delovno mesto in v bistvu sploh niste imeli ničesar skupnega, razen tega, da ste preživljali skupni čas. Mgoče je ta oseba izbrala pot, v kateri se niste niti malo znašli. Nismo vsi za enake stvari. Ne glede, kako težko in zmedeno je izgubiti najboljšega prijatelja, je to mogoče najboljše, kar se vam je zgodilo. S tem ste si ustvarili prostor za nove ljudi – za vas primernejše ljudi. Na to gledam, kot da je življenje zgrajeno iz več nivojev ali “levelov” in vsako poglavje zahteva od nas višjo raven in vsaka raven ima svoje zahteve, posledice, lekcije in koristi.

Nekateri ljudje rastejo hitreje, a nekateri počasneje. To je popolnoma v redu, saj gre vsak s svojim tempom. Toda, ko enkrat prideš do višje ravni, a tvoj najboljši prijatelj je še vedno dve ravni nižje ali obratno – to več ne more delovati. Z vsakim nivojem želimo več miru in manj drame. Od veliko znancev in “prijateljev”, nam tako ostaneta eden ali dva prava prijatelja, ker nimamo več problema “odrezati” nepotrebne ljudi iz svojega življenja, ne glede, kako jih imamo radi. Notranji mir nam postane pomembnejši od tega, kar si bodo drugi mislili o tebi in ali se bo kdo jezil nate, zaradi tvojih odločitev. Navsezadnje, če začnemo izgubljati ljudi, je to samo odraz, da smo pripravljeni na nove in boljše ljudi in zato nimamo razloga za žalost. Žalostno bi bilo, če bi upočasnili ali stagnirali svojo rast, zaradi nekoga, ki vas ne more spremljati v vaši rasti. Bodite srečni, da ste izgubili najboljšega prijatelja, ki v bistvu ni bil najboljši, ker vam bo življenje pripeljalo še boljšega prijatelja in, če izgubite tudi tega, boste dobili spet novega najboljšega prijatelja. Tako da ni konec sveta prerasti ljudi in nadaljevati s svojim življenjem. Tako ali tako se vse dogaja z ralogom, pa tako vsaki človek pride in odide z nekim razlogom. Vse to služi, kot filtriranje, da bi lažje našli takšnega, ki ima enako psihološko diagnozo, kot mi. In, ko ga enkrat najdemo – šele takrat razumemo, kaj je prijatejstvo.

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si

Največji boj v življenju

Včasih imamo občutek, da se borimo s celim svetom, da bi dosegli svoj notranji mir. Ne zavedamo se, da je edini boj, ki ga moramo biti, da bi dosegli svoj notranji mir – boj s samim seboj. Toda, do miru se ne pride brez nemira niti do svetlobe brez prehajanja skozi temo. Najdragocenejši čas za nas je, ko vstopimo v lastno puščavo osame in preizkušnje. Biti sam s seboj je najtežje in boriti se s samim seboj je največja bitka v kateri dobimo ali izgubimo. Zmaga nad samim seboj je največja zmaga. Vse modrosti in duhovna učenja do katerih so prišli ljudje, nas usmerjajo na to preprosto spoznanje. Tisti, ki dojame, da je prostor osame obenem tudi prostor svobode, ta svojo puščavo nosi s seboj, ampak ne kot opustošenje, ampak kot obzorje lastnega čiščenja. Šele takrat smo pripravljeni biti bližje drugim ljudem.

Odpuščanje je del našega boja s samim seboj. Nikoli ne pride na začetku boja, ampak vedno na koncu, kot spoznanje, da se osvobodimo notranje zagrenjenosti in jeze. S tem, da se raje pomirimo s seboj, kot pa iščemo krivce ali lastno dokazovanje, si ponovno nabiramo moč in postajamo še popolnejši v svoji veličini. To je eden od paradoksov duhovnega življenja.

Nikoli pa ne smemo odstopiti od resnice. Pridejo trenutki, ko resnico dokazujemo z molkom in čas, ko jo dokazujemo z besedami in dejanji. Razločiti, kdaj je pravi trenutek je velika modrost. Toda, najpomembneje je, da nikoli ne obupamo nad seboj in predvsem od lastnega izpopolnjevanja v duhovnem in v vsakem smislu. Premagati sebe pomeni, da postanemo boljši in popolnejši človek.

Pomembno je, da se zavedate, da se v nas samih nahaja vse, kar potrebujemo. Iluzija, da ni tako in, da vse to iščemo v zunanjem svetu, nas vodi v neprestani boj v želji, da bi dobili tisto, kar potrebujemo. Verjamem, da vas dejstvo, da se je potrebno boriti samo s samim seboj – trenutno ne bo osvobodilo, naredilo srečne ali pa vam dalo tisto, kar želite. Toda, to bo vsaj začetek vašega boja z iluzijo. Sčasoma, vam bo morda uspelo razumeti pravo resnico, da je vse, kar potrebujemo in želimo v nas samih in, da se to nahaja SAMO v nas in nikakor izven nas. Edini boj, ki ga moramo biti in v katerem moramo zmagati je boj s samim seboj, a cilj je, da se zavemo prave resnice, kdo smo in zakaj smo tukaj.

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si

Ali res mislite, da nekega dne ne bo prepozno?

Ljudje se obnašamo, kot, da bomo na tem planetu večno živeli, vendar ni tako. Stara modrost govori, da nikoli ni prepozno. Ali je res tako? Ali res mislite, da še imate toliko časa, da se opravičite tistemu, ki ste ga prizadeli? Da poveste tistim, brez katerih ne morete, da jih imate radi? Da jih močno objamete in nikoli ne izpustite? Da zapustite vse tiste, ki ne verjamejo v vas? Da vsaj enkrat v življenju tvegate za nekaj vrednega! Povejte mi, ali res mislite, da vam bo čas oprostil vse tiste ure, ki ste jih zapravili zaradi ponosa ali sovraštva? Ali res mislite, da jih boste kdaj vrnili nazaj? Vse tiste trenutke, ki ste jih zapravili, ko ste čakali na nekaj, kar nikoli ne bo prišlo? Zaradi strahu in neznanja? Zaradi pomanjkanja volje in brez žara v očeh za nekaj novega?

Mislite, da vam bo otrok v vas odpustil, ker se niste borili za svoje sanje in se dovolj potrudili, da jih pretvorite v realnost? Kaj res mislite, da boste vedno imeli čas za druge priložnosti, za naslednje bitke in nove izkušnje? Mislite, da boste vedno imeli čas, da še enkrat obiščete vaše priljubljeno mesto, da preberete knjigo, ki jo že leta iščete ali, da pogledate z otrokom njegovo najljubšo risanko? Ali res mislite, da nekega dne ne bo prepozno? Takrat lahko kričite na ves glas, ampak ne bo nikogar, ki bi vas slišal. Lahko jočete, kolikor želite, ampak ne bo nikogar, ki bi vam obrisal solze. Takrat boste pomislili na vse osebe, ki jim niste dajali ljubezni in zaželeli si boste, da bi jih lahko ponovno ljubili in vrnili nazaj.

Ali niste nikoli pomislili, da bo tudi enkrat odbila vaša zadnja ura in bo konec te predstave imenovane življenje? In, da vas tega jutra ne bo zbudil niti dež niti sončni žarki, ki bi obsijali vašo sobo? Vse tiste vsakodnevne obveznosti, ki so olepšale vašo realnost, se bodo nenadoma ustavile in izginile. Življenje bo šlo dalje, toda za vas bo prepozno. Prepozno bo za en telefonski klic, eno opravičilo ali eno neuresničeno željo. Jutri mogoče obstaja, ampak vse tisto, kar imate v rokah, je danes. In po vsem tem še vedno mislite, da imate časa kolikor želite in, da boste sploh kdaj pripravljeni za odhod? Vedno bo ostalo nekaj nedokončanega. Na pol spita skodelica kave, kruh v opekaču, odnosi ali telefonski pogovori. Ostala bo duša, lačna ljubezni in žejna lepote. Ostali bosta dve besedi “ljubim te,” ustavljeni v grlu in ujeti v srcu. Ostale bodo sanje, neuresničene in davno pozabljene. Pomislite, morda pa je ravno sedaj pravi trenutek.

Zakaj ne bi še enkrat pogledali tiste, ki jih imate radi in jim namenili nasmeh, poljub ali objem. Zakaj jih ne bi nehali jemati za samoumevno in jim dali vso ljubezen tega sveta. Zakaj jim ne bi povedali, da jih imate radi tako glasno, da jim bo odzvanjalo v srcih in si bodo zapomnili to, ko vas več ne bo ali pa si boste zapomnili vi, ko njih več ne bo. Samo takrat, ko ljubite, vam čas ne more nič, ker edini čas, ki ga porabite za ljubezen ni zapravljeni čas. Verjemite mi, da za vse ostale stvari – nimamo dovolj časa. Zato, najprej ljubite in potem, če utegnete, delajte, kar želite. Imejte radi drug drugega, spoštujte se in bodite hvaležni za vsak trenutek, ki ga preživite s svojimi najdražjimi.

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si

Sanje, zaradi katerih živimo

Vsi imamo sanje, ki v nas živijo že od otroštva. Imeli smo jih več, ampak med odraščanjem smo na nekatere pozabili, druge presegli, tretje preboleli. Toda, ene sanje so ostale, na katere smo se spomnili 100 krat, ko smo tekali po dežju, ležali na tleh z zaprtimi očmi, poslušali najljubšo pesem in se zamišljali trenutek, ko vse to, kar si želimo v globini srca, postane realnost. V tem trenutku smo verjeli bolj kot kadarkoli, da se bo ta ideja ustvarila prej kot slej, četudi se je to v danem trenutku zdelo to daleč in nedosegljivo. Sanje, na katere pomislite vsako noč naslonjeni na steklo svoje terase in v tišini opazujete ulico svojega mesta, avtomobile, ljudi in v tem trenutku imate radi svoje življenje.Pomislite, da bo vse v redu, ker gre vse po načrtu, ki ste ga zapisali v svoji duši. To je vizija, ki se je spomnite v trenutku največje žalosti in v trenutku največjega veselja.

To so sanje, zaradi katerih se zbudimo in zaradi katerih nam ni žal, ko zvečer izčrpani zaspimo. Sanje, zaradi katerih spoznamo sebe najbolje in smo sami sebi najboljši prijatelj. To so sanje, za katere dihamo, za katere smo se rodili in za katere umiramo. Namreč, te sanje so razlog našega obstoja, našega delčka obstoja na ogromnem planetu med milijoni različnih in podobnih ljudi. Ni stališče, ni mišljenje, ni jakna, ki ste jo oblekli, niti človek, ki ste ga izbrali, da je z vami – ampak je ideal s katerim živite, odkar veste zase – cilj, namen vašega obstoja, tisto, kar vas določa, kar vam daje resnični pečat in kar vas zaznamuje.

Toda, zapomnite si nekaj. Niso vsi ljudje sposobni, da sanjajo in ustvarjajo svoje sanje. Zato negujte svoja pričakovanja in cilje z hvaležnostjo, da niste eni od tistih, ki še vedno tavajo, ker ne vedo in ne čutijo, kjer jim je mesto. Imeti sanje je privilegij, dar in največje bogastvo, ki ste ga dobili z prihodom na ta svet. Zato jih ne zavržite, ampak izpolnite svojo vlogo, ki vam je dana v tem življenju. Spreminjajte se, delajte na sebi in postanite lovec na svoje sanje. Pojdite po poti, kamor vas vodi srce. Na poti svoje intuicije, boste preživeli marsikaj, vendar boste jutri zaradi njene upornosti, močnejši, večji, uspešnejši in ne glede, kar se je zgodilo – duhovno bogatejši, zato, ker ste sledili svojim idealom v množici, ki vam nudijo tisoče slepih poti. Ne dovolite, da boste eden izmed tistih, ki živijo prazna življenja brez perspektive, ker življenje je vredno vse dokler živijo naše ideje in cilji, naša vztrajnost, da storimo nekaj bolje, da gremo korak dalje in, da dosežemo več.

Ne prepuščajte se usodi in zapomnite si, da je v življenju vse vaša izbira. Življenje je nešteto nihanj, pesem z vijolinskim ključem na začetku, kjer so toni redko skladni in pogosto kaotični. Ali boste šli z linijo manjšega odpora ali se boste borili z odporom – je vaša izbira. Ta druga pot ne bo lahka, ampak bo predvsem častna in vredna. In samo pomislite: “Kako smo veliki proti temu, kar smo bili, a vendar majhni proti temu, kar bomo šele postali.” Zato se nasmehnite in pojdite na pohod do zvezd v katerih stanujejo vaše sanje.

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si

Vse se zgodi z razlogom

Življenje nam ne more dati napotkov za uporabo. Vsak živi tako, kot zna ali kot je prepričan, da je najbolje zanj. Vsi si ustvarjamo svoj pravljični svet in dopuščamo samo enemu delu realnosti, da pride do nas, ker mislimo, da bomo tako lažje prenesli tisto, kar nam življenje prinaša. In vedno pride trenutek, ko se vsak človek v življenju vpraša: “Zakaj ravno jaz? Zakaj se ravno meni to dogaja?” Veliko naših dogodkov občutimo kot nepojmljive, krivične in celo surove. Zmedeni, ranjeni in razočarani, nismo nikoli v stanju, da najdemo pravi pomen teh dogodkov in kakšen pomen imajo za naše življenje. Toda, po nekem času, ko začnemo razmišljati z trezno glavo, ugotovimo, da se pa vseeno vse v življenju dogaja z razlogom in, da ima vsak dogodek svoj pomen, svoj namen in skrivno sporočilo, ki ga je potrebno razumeti. Vsak dogodek in celo najhujše težave, nosijo v sebi skrite možnosti in pomembne lekcije, ki smo se jih morali naučiti na tak ali drugačen način. Človek, ki je zbolel in nemočen preživel neko obdobje v postelji, bo zagotovo bolj cenil svoje življenje in zdravje.

Nihče ne more vplivati na tok usode, ker dokler smo živi, ne bomo razumeli pravega bistva življenja in vseh stvari, ki se nam dogajajo. Življenje lahko usmerjamo k svojim ciljem in sanjam, ampak ne moremo vplivati na dogodke, ker nihče ne more vedeti, kar se lahko zgodi že jutri za naslednjim kotom. Edino, kar nam ostane, je da sprejmemo tisto, kar je neizbežno in, da se iz tega največ naučimo. Pri tem moramo vedno biti realni in stvari imenovati s pravim imenom. Ko izgubimo ljubezen, smo obupani in žalujemo in redko kdaj smo v stanju, da dojamemo, zakaj je do tega prišlo. Toda, po nekem obdobju, ko se pomirimo z usodo, dojamemo, da je tako moralo biti in, če realno analiziramo preteklost, ugotovimo, da smo morda preveč idealizirali to osebo in morda preveč pričakovali. Ljudje se spreminjajo in tako tudi naše ljubljene osebe in vse tisto, kar doživljamo z njimi. Zato velikokrat po nekem določenem času ugotovimo, da je pa to vseeno bila prava rešitev in lekcija za naprej, čeprav smo jo plačali s solzami in trpljenjem.

Toda, učimo se na svojih napakah, zato moramo razumeti eno – če bi bilo vredno, bi trajalo tudi dalje. Če bi vas nekdo iskreno ljubil, ne bi nikoli odšel. Zato ponavljam, da je vedno potrebno, da smo realni in pomirjeni s situacijo, da bi lažje nadaljevali dalje. Mnogi bi se na ta način umaknili začaranemu krogu odpuščanja in razočaranja. Vse, dokler se obračamo nazaj v preteklost, ne bomo vedeli uživati v stvareh, ki nam jih prinaša današnji dan.

Življenje je niz naravnih in spontanih sprememb in, ne sprejemanje tega, vam bo samo povzročalo trpljenje. Dovolite realnosti, da je realnost. Pustite, da stvari gredo s svojim, naravnim tokom. Nikoli ne bomo vedeli, kakšne skrivnostne sile upravljajo s človeškimi življenji, zato moramo biti odprti, da sprejmemo vse to, kar je neizbežno. Najprej moramo imeti radi svoje bližnje in šele takrat lahko pričakujemo, da bodo oni imeli radi nas. Šele takrat, ko bomo sami naredili dobro, lahko upamo, da se nam vrne dobro.Namreč, eno je zagotovo – življenje nam vrača tisto, kar dajemo drugim.

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si

Kdo je kriv, da se nekdo grdo obnaša do vas?

Vsi smo se kdaj v življenju znašli v situaciji, v kateri smo bili ranjeni, ponižani in se je nekdo do nas obnašal grdo in negativno. To je lahko partner, starši, prijateji, nadrejeni v službi ali katerakoli oseba, ki vam je blizu. Kljub temu, da ste bili do teh ljudi nežni in korektni in ste jih imeli radi – vas niso spoštovali, ampak so vas celo s svojimi dejanji in besedami prizadeli in čustveno zlorabili. Včasih ste se počutili, kot, da visite na obešalniku, iz katerega vas snamejo, ko vas potrebujejo ali pa pustijo viseti, ko jim niste potrebni. Ali se zavedate, da vam takšnega obnašanja ni potrebno prenašati? Jasno, da se, saj se vsak zaveda tega. Toda…Koliko krat gremo preko nečesa, preko česar ne bi potrebovali? Koliko krat zamižimo, ker si bojimo priznati, da je mogoče ravno ta oseba, ki jo najbolj ljubimo – zelo slaba in negativna v svojem vedenju do nas? Veliko krat…Vsak izmed nas je to storil veliko krat – odšel na kavo s prijateljem, ki se je grdo obnašal do nas, partnerju oprostil žaljive besede in članom družine oprostil čustveno izsiljevanje in neprimerne stvari. Zakaj? Zato, ker imamo te ljudi radi?

NE, ampak zato, ker nimamo radi sebe! Ne glede, koliko jih imamo radi – jih popolnoma nič ne opravičuje, da so do nas negativni in žaljivi. In tudi nihče jim ne daje pravice, da se tako obnašajo – niti, če so v našem krvnem sorodstvu, niti, če imamo z njimi otroke in niti, če se poznamo že od otroštva. Ravno tako tudi ni opravičila za osebo, ki drugemo dopušča, opravičuje in stalno odpušča grdo obnašanje do nje. Jasno, da moramo odpuščati, toda to ne pomeni, da bomo s to osebo pili kavo ali ostali z njo tudi dalje v razmerju ali, da ostane dalje v našem življenju. Pomanjkanje samozavesti in ljubezni do sebe, nista dovolj velika razloga, da nekomu dovolite, da vas prizadene. Dokler boste osebi oproščali grdo obnašanje in jo opravičevali – se bo oseba grdo obnašala tudi dalje. Če mislite, da se bo spremenila iz čistega miru – se zelo motite.

Šele takrat, ko ji boste “pred nosom zaloputnili vrata,” zaradi slabih stvari, ki vam jih je storila, ji boste s tem dali priložnost, da spregleda, dojame in korigira svoj karakter. Če res ljubite negativno osebo, ji ne tolerirajte grdega obnašanja, ker bolj boste tolerirali, bolj se bo stopnjevalo njeno grdo obnašanje, a vi se boste počutili vedno slabše in boste izgubili še tisto zadnjo drobtinico samozavesti, ki jo imate .Če se pogosto dogaja da se nekdo grdo vede do vas, imate verjetno prepričanje, da niste dovolj dovolj dobri, da si ne zaslužite boljše ali, da ste sami krivi za vse, kar se vam dogaja. Toda, to se da rešiti s spremembo prepričanja ali življenjskega scenarija, vendar nikakor, da začnete kriviti sebe. To je samo znak, da nimate zastavljenih dovolj jasnih in čistih mej in, da morate pričeti delati na tem. To je pomembno za vse medsebojne odnose v življenju, o čemer sem tudi že pisala v eni izmed prejšnjih tem.

Richard Bach je rekel: “Če je tvoja sreča odvisna od dejanj drugih, potem zagotovo ne moreš biti srečen.” Če smo poleg nekoga srečni zato, ker je dober do nas in nam to odgovarja – je to čudovito! Vsekakor pa je preveč pričakovati, da nekdo prevzame odgovornost za našo srečo. Toda, ravno tako je preveč, da prevzamemo vse nase. Če se nekdo grdo vede do mene, sem samo JAZ odgovorna za svojo srečo in nihče drugi! To lahko samo pomeni – da sama izbiram, da ne bom v družbi nekoga, ki se grdo obnaša do mene. NISMO krivi, če se nekdo grdo obnaša do nas, toda SMO pa odgovorni, da zaščitimo sebe in svoje meje. Prvi korak, da začnete postavljati svoje meje je, da nehate opravičevati ljudi, ki se grdo vedejo do vas. Tako za njih, kot tudi za vas – je to edina pot iz te agonije.

Tea Snežana Novoselnik

www.inplast.si