Zakaj se bojimo sprememb?

Človek ni drevo, zato je vezanost naša nesreča, ki nam odvzema pogum in zmanjšuje varnost. Z vezanostjo na eno mesto sprejemamo vse pogoje, tudi neugodne in sami sebe strašimo z negotovostjo, ki nas čaka. Sprememba za nas pomeni odhod, izguba vloženega, saj bo nekdo drugi zasedel naš prostor in začel od začetka. Vsidranje je pravi začetek staranja, ker človek je mlad vse dokler se ne boji začeti znova. Vsaka transformacija se začne z notranjo spremembo, premikom ali namero, preden se manifestira v realnosti. Za te transformacije ponavadi potrebujemo zunanji sprožilec. Nekaj, kar nas bo potisnilo iz zaprtega kroga našega življenja, kateremu smo dopustili, da postane naš varen, poznan, zaprti krog, ki nas drži na mestu.

Zakaj se v življenju tako bojimo sprememb? Odgovor je enostaven:” Da nam ne bi bilo še slabše.” Zato se tako težko odločamo za spremembe. Zakaj bi sploh želeli kaj spremeniti? Verjetno zato, ker nismo srečni. S takšnimi zmedenimi stanji se srečujemo v raznih življenjskih situacijah. Istočasno bi nekaj spremenili, ker je situacija neznosna, ampak vseeno ne bi ničesar spremenili, ker se bojimo neznanega in bi situacija lahko bila še slabša. Vedno postavljamo na tehnico, kaj bi pridobili s spremembo situacije v kateri se nahajamo in kaj bi z njo izgubili. Če je izguba večja od dobitka in pri tem ne mislim na materialne vrednosti, ker so pogosto življenjske vrednosti veliko pomembnejše in vrednejše od materialnih, potem se ne bomo z lahkoto odločili za spremembo. Zato pa smo velikokrat sami sebi zavora za srečo.

Ko se pogovarjam z ljudmi o njihovih strahovih, najdejo morje vsega kar blokira spremembe. Potem jih vprašam: ” Pa ste kadarkoli prej mislili, da se vam bo zgodilo toliko slabega v življenju, kar se vam dogaja zdaj?” Odgovor je, da niso pa so vseeno preživeli in to rešili. Namesto tega, da se bojimo nečesar za kar sploh ne vemo kako bo, raje ukrepajmo in se odločimo za spremembo. Namreč, če boste delali isto, kot ste delali do zdaj, boste dobili isto, kot ste do zdaj.

Osredotočite na stvari, ki so ključnega pomena za vašo srečo.

Razmišljala sem, koliko pozornosti v življenju posvečamo nepomembnim stvarem in pri tem pozabimo na najpomembnejše. Zadnjih nekaj dni, posvečam veliko časa za stvari, ki so nepomembne, poleg tega mi kradejo energijo in čas, ki bi ga morala nameniti pomembnejšim stvarem. Ko se vam zdi, da ste izgubili nadzor nad svojim življenjem, ko 24 ur na dan ni dovolj, da izpolnite vse, kar želite, se spomite te zgodbe o loncu, žogicah, kamenčkih, pesku in kavi, ki jo je profesor povedal študentom.

Profesor je stopil pred študente, v rokah je imel velik lonec za rože, za hrbtom pa še nekaj stvari. Lonec je postavil na mizo in ga napolnil z teniškimi žogicami. Nato je vprašal učence, če je lonec poln? Učenci so se strinjali, da je. Zatem je po žogicah nasipal kamenčke in lonec rahlo pretresel. Kamenčki so se pomaknili v prazne prostore med žogicami in ga zapolnili. Takrat je ponovno vprašal študente, če je lonec poln in spet je dobil odgovor, da je. Takrat je profesor vzel za hrbtom pesek in ga potresel po žogicah. Pesek je seveda zapolnil še vse ostale majhne prostore v loncu. Takrat še jih je enkrat vprašal, če je lonec poln in študenti so zopet, vendar skrušeno povedali, da je poln. Nato je profesor izpod mize vzel dve skodelici kave in jo vsipal v lonec. Kava se je sprijela s peskom in študenti so se pričeli smejati. Ko je smeh začel pojenjati, jim je razložil.

Želim, da dojamete, da ta lonec predstavlja vaše življenje. Teniške žogice so najpomembnejše stvari v vašem življenju – vaša družina, otroci, zdravje in tiste stvari, ki se jim s strastjo predajate. To so tiste stvari s katerimi bi bilo vaše življenje izpolnjeno, tudi takrat, če bi vse drugo izginilo. Kamenčki so tiste stvari, ki so pomebne – vaš posel, hiša in avto. Pesek predstavlja preostale stvari – majhne stvari. Če najprej napolnite lonec z peskom, nimate več prostora za teniške žogice. Enako to deluje tudi v življenju. Če porabite ves svoj čas in energijo za majhne stvari, ne boste nikoli imeli prostora in časa za pomembne stvari. Zato se osredotočite na stvari, ki so ključnega pomena za vašo srečo.

Igrajte se z otroci, najdite čas, da obiščete zdravnika, povabite partnerja na sprehod, obiščite starše in ponovno se obnašajte, kot, da ste stari 18 let. Vedno boste imeli čas, da pospravite in počistite stanovanje ali za kakšne majhne popravke. Toda, najprej poskrbite za teniške žogice, – stvari, ki so resnično pomembne, da jih obravnavate prednostno – vse ostalo je pesek. Ena izmed študent je nato dvignila roko in vprašala: “Kaj pa je predstavljala kava?” Profesor se je nasmejal in rekel: “Vesel sem, da ste vprašali. Kavo sem posipal, da bi vam pokazal, da ne glede koliko mislite, da imate življenje polno, je še vedno prostor za skodelico kave s prijateljem.”

NIKOMUR ne dovolite, da vam zlomi krila!

Nič ni bolj krutega in nevzdržnega od ljubezni, ki postavlja pogoje. Ljubezen, ki se sprevrže v obsedenost ter se začne prepletati z vsakim partnerjevim korakom in odločitvijo, je znak pretirano zaščitniškega in lastniškega vedenja, ali z drugim imenom – posesivnosti. Ko si začnemo partnerja lastiti in čutimo paničen strah pred njegovo izgubo, nastopi negotovost o prihodnosti odnosa. Da bi si zagotovili partnerjevo ljubezen, okrog njega začnemo zategovati vezi. Začnemo dvomiti, skrbi nas, kam in s kom zahaja. Zategovanje vezi je sprva nežno in nevsiljivo, da je partnerju morda celo všeč. Toda, ko nadzor postane očiten, pridružita pa se mu pomanjkanje zaupanja ter nenehno pojasnjevanje samega sebe in svojih dejanj, to utegne biti prvi korak na poti h koncu.

Posesivnost gre z roko v roki z željo po nadziranju ali prevladi nad drugo osebo. Glavni cilj je omejevanje njenega odnosa z drugimi. Posesivni postanemo, ker čutimo, da je partnerski odnos nekako ogrožen, zato je vse večja želja po lastništvu človeka ali poskus nadzora, ljubosumje pa to željo pogosto podžiga. Ljubosumen in posesiven človek partnerja obravnava kot svojo lastnino in vsaka misel na to, da bi ga izgubil, vodi v obrambno in pogosto tudi agresivno vedenje. Posesivni ljudje želijo biti v središču pozornosti in hočejo, da drugi izpolnjujejo njihove želje, zahteve, pričakovanja in potrebe. V nasprotnem primeru se čutijo osebno poražene. V ozadju posesivnosti je zelo nevarno prepričanje, da za srečo potrebujemo nekoga drugega. Če se to zgodi, je sicer lepo, toda naše preživetje nikakor ni odvisno od partnerskega odnosa. Potreba po nadzoru v partnerskem odnosu najpogosteje nastopi prav zato, ker se v njem počutimo ranljive, ker so prisotna močna čustva in velika tveganja. Zato zlahka pride do občutka, da nam neka oseba pripada ter da je usmerjanje njenih odločitev in življenjskega toka naša naravna pravica. S tem pa oba – nadzirajoča in nadzorovana oseba – izgubita osebno svobodo. Čeprav prva pravi, da to počne iz ljubezni in v partnerjevo dobro, je dejstvo, da željo po nadzoru iz ozadja usmerjata jeza in strah.

Morda se ponavljam, vendar resnična ljubezen ne zasužnjuje, temveč osvobaja in prav zahvaljujoč svobodi lahko uresničujemo globino svojih izkušenj. Šele ko smo povsem svobodni v svojih izbirah, ko se od nas prav nič ne zahteva in pričakuje, ko smo tudi samo sposobni odpustiti vsa pričakovanja do druge osebe, odnosa ali prihodnosti, postajamo resnično mi in zato sposobni za pristna in prečiščena čustva. Šele takrat sami sebi po lastni izbiri in povsem svobodno zastavljamo meje – meje namreč izključujejo vsako obliko obnašanja, ki bi ljubljeni osebi lahko prizadela bolečino.

Ljubljena oseba je v našem življenju, da z njo izkušamo ljubezen, da z njo delimo srečo, nežnost, zaupanje, radost, lepe izkušnje in da smo si v oporo, ko hodimo po življenjski poti. Vendar od te osebe ne smemo postati odvisni. Ohranjati je potrebno sebe in v prvi vrsti ljubiti sebe. Zavedajmo se, da ljubljena oseba lahko vsak trenutek odide, tako ali drugače. V našem življenju je samo določen čas, zato ta čas spoštujmo in je ne imejmo za samoumevno. Pokažimo naši ljubljeni osebi, da jo ljubimo in spoštujemo, vendar brez pričakovanj, zahtev, posedovanja in strahu pred izgubo. To pomeni brezpogojno ljubiti. NIHČE vas nima pravice nadzorovati, jemati svobodo gibanja, misli ali besed, zato ne dovolite tega nikomur! Rodili smo se svobodni in to je naša osnovna pravica, zato ne dovolite nikomur, da vam zlomi krila, temveč letite svobodno kot ptica na nebu.

Če bi nekdo želel biti z vami, bi bil z vami

Najtežje v življenju, je sprejeti resnico, čeprav jo globoko v sebi, poznate že celi čas. Včasih potrebujemo veliko let, preden spoznamo resnico, da, če želi nekdo ostati z nami, tudi ostane. Vedno znova poslušamo milijon različnih scenarijev. Od tega, da ste neverjetna oseba, vendar vseeno ne čuti enako, kot vi, do tega, da potrebuje več časa, da razmisli. Zapomnite si, da ne glede ali je ta oseba zlobna, dobra ali nekaj vmesnega, ko vam reče: “Ne,” potem nista več pomembna vidva ali ta oseba, ampak samo to, kako boste nadaljevali vaše življenje. Sprejeti morate, da ne glede, kako se je oseba obnašala do vas, kako lepo ste imeli z njo – ne želi več biti z vami. In to je resnica. To bo vaš kamen spotikanja naslednjih nekaj tednov ali mesecev. In to je tisto, kar vam bo povrnilo mir ob koncu tega odnosa, neuspešne veze ali tega, ker se ne pogovarjata več eden z drugim. Žalostna in grda resnica, toda vseeno resnica je: “Če bi želel nekdo biti z vami, bi tudi bil.”

Vem, da si je lažje misliti, da potrebuje samo malo prostora in časa ali, da se bo z oseba vami spremenila. Lažje si je reči, da je samo zgradila zid okoli vas, ki ga boste podrli. Toda, spomnite se občutkov do te osebe? Zaradi njih ste toliko časa poskušali in se trudili, ker ste se tako odločili. Želeli ste biti s to osebo in ste bili. Odločitev je tako preprosta. Zakaj, potem za njega ali zanjo ni tako preprosto? Zato imate zlomljeno srce – ker ta oseba ne čuti enako kot vi.

Tega ne morete spremeniti. Ne morete se “popraviti,” ker je z vami vse v redu in niste storili ničesar narobe. Srce te osebe je nekje drugje in ne pri vas. Vem, da je to zelo, zelo težko, ampak je potrebno to sprejeti, kar je še težje. Morda boste potrebovali tedne in mesece, da to prebolite, morda celo še več. Vem, kako to boli in vem, da so eni dnevi nevzdržni, ampak eni bodo vseeno znosni. Toda, majhna tolažba pa je vseeno v vsem tem. Dovolite si, da vam nekdo zlomi srce, samo enkrat in ne,da vam ga zlomi sto krat, samo zato, ker ste verjeli, da je bila napaka in vas oseba verjetno pogreša, zato jo morate poklicati. Ali pa zato, ker ste mislili, da ji lahko vedno znova in znova odpuščate enake napake. Ne dovolite si tega! Imejte se dovolj radi, da si boste lahko priznali: “Če bi nekdo želel biti z vami, bi bil z vami.”

Vsak je lahko general v tuji bitki

Neverjetno, koliko modrosti in misli preberem vsaki dan. S koliko ljudmi se dnevno srečujem, ki so leksikon nasvetov – jaz jih imenujem “google v malem.” Človek bi pomislil, da na svetu ni nesrečnega človeka, ko pa vsi tako obvladajo življenje. Toda, naj vam zaupam skrivnost. Večino teh ljudi, ki tako modro pametujejo – imajo svoje življenje v razsulu. Preprosto mi pripovedujejo pravljice, v katere verjetno niti sami ne verjamejo več. Čista teorija, ki je izvedljiva, toda moraš prehoditi dolgo pot, da jo lahko resnično živiš. Tukaj pa zmanjka upanja, vere, potrpežljivosti in vztrajnosti. Pa, zakaj bi? Veliko lažje je drugemu govoriti, kako se sestavijo kockice. Lahko je pokazati, katere poteze, bi morali potegniti. Kaj kdo v življenju potrebuje in, kaj ne? Kaj, kdo lahko dovoli v svojem življenju in kaj ne? S kakšno lahkoto nekateri ljudje presojajo in obsojajo. Včasih se prav čudim njihovi samozavesti. Ljudi označijo za dobre in slabe, po nekem njihovem kriteriju. Drugim svetujejo, kako naj rešijo svojo ladjo, medtem, ko se njihova potaplja in je samo vprašanje časa, kdaj se bo dokončno potopila. Lahko je drugemu reči, kje je naredil “napako” in mu pokazati smernice, kjer ne bi smel skreniti in mu z lahkoto pokazati “pravo” smer. Takrat smo tako pametni. Takrat vse vemo. Vse modrosti tega sveta, imamo v malem prstu. Močni smo, veliki smo.

Toda, ko je potrebno sestaviti svoje kockice ali voditi svoje bitke – takrat se ustavimo…okamenimo…Takrat več nismo tako pametni, nismo tako močni. Nenadoma ne vidimo dobro, ne slišimo dobro, a naše prejšnje mogočno znanje o življenju – nenadoma izgine. Preprosto ga ni. Ne znamo se premakniti iz mesta – postanemo zmedeni in izgubljeni. Ne vemo kam in kako in ne vemo, kaj je dobro in kaj slabo. Srce nas vleče na eno stran – razum na drugo. Želje želijo svoje – a potrebe spet svoje. A življenje pripravlja svoje spletke in čaka na nas. Takrat smo tako majhni in nemočni in najbolj pogosto življenju obrnemo hrbet. Brezciljno začnemo tavati, kot potepuhi. Ne želimo videti ali pa si ne želimo priznati, da smo izgubili to bitko. In, kaj je najvažneje – ne želimo biti generali v svoji bitki, ker je to težko. Tukaj nismo več tako pametni, zato vodimo druge bitke, kjer smo lahko pametni, kjer smo močni. In to je tako lahko, ker lahko smetje pustimo pod svojim predpražnikom, saj ga verjetno nihče ne bo opazil.

Neprestano poslušam, kako je v življenju vse težko. Kako se je težko premakniti iz mesta, kako je težko storiti spremembo, kako je težko oditi iz veze, ki vas ne osrečuje, iz nezdaravih odnosov, iz nezadovoljnih služb in, kako je težko biti gospodar v svojem življenju. Kaj pa, če ne bi več izgubljali časa z praznimi mislimi in blebetanjem? Zakaj ne bi vsaki trenutek izkoristili za pozitivne, konstruktivne misli in besede, polne ljubezni? Razumeti morate, da vas misli, ki jih ustvarjate, lahko uničijo ali vam pomagajo. Zato bodite gospodar svojih misli in besed in ne njihov suženj. Zakaj ne bi popolnoma uživali v svojem življenju? To lahko samo takrat, ko dajete vse najbolje v času, besedah in dejanjih. Odprite oči in srce in občutite samo najbolje v vsem in v vsakomur okoli sebe. Če imate težave v iskanju najboljšega v vas – iščite tako dolgo, dokle ne najdete – čaka vas. Na svetu obstaja veliko dobrih stvari, zakaj potem ne najdete časa in se osredotočite na njih in si z njimi izpolnite življenje, tako, da v vašem življenju ne bo več prostora za neugodne, nesrečne in neskladne stvari? Življenje je tisto, kar storite iz njega. Kaj ste storili za svoje življenje?