Če bi bilo vredno – bi trajalo

Razmišljate kdaj o ljudeh, ki so bili nekoč v vašem življenju? Zaupali ste si skrivnosti, se znašli v različnih situacijah in potem so ti ljudje nenadoma odšli iz vašega življenja in jih morda vidite, samo še na kakšni stari sliki. Zakaj je to tako? Ljudje zelo pogosto prihajajo v naša življenja nepričakovano, ampak skoraj vedno z enakim presenečenjem odidejo iz njega. Za nekaterimi nam je zelo žal, ker smo mislili, da nikoli ne bo prišel dan, ko se ne bomo več družili. Vendar, to ni konec sveta. Oni niso več del našega življenja in na to moramo gledati, kot na dobro stvar. Če bi bilo vredno – bi trajalo. Ko se staramo, pustimo v naše življenje vse manj ljudi. In to je povsem v redu. Zakaj? Ko smo mladi, si želimo, da bi bili z vsemi prijatelji. Preveč nas skrbi, kaj si drugi mislijo o nas. Mogoče smo tudi včasih delali določene stvari, samo, da bi nas kdo sprejel. Toda, to potem ni pravo prijateljstvo. Takrat nismo razumeli opozorilnih znakov ali pa nismo bili dovolj spretni, da bi prepoznali, da drugi “hodijo” po nas.

Z leti, ko postajamo zrelejši, postajamo vse manj strpnejši, da bi sprejemali določene stvari. Nimamo več časa za nezrele neumnosti, tudi če to pomeni, da se več ne boste videvali z ljudmi, s katerimi smo včasih preživeli veliko časa. Pridemo do točke v kateri sklepanje novih prijateljstev, ni več na našem seznamu prioritet – niti blizu. Vendar, to ne pomeni, da niste več družabna oseba. Pogovarjamo in družimo se z ljudmi, sodelujemo pri raznih družbenih aktivnostih, ampak jih ne spustimo več v svojo ožjo izbiro. Ne zaupamo jim skrivnosti in ne dovolimo si, da nas vidijo, ko smo ranljivi.

Zagotovo ste že doživeli, da so vas ljudje zapustili s takšno lahkoto. Ljudje, za katere ste mislili, da so kvalitetni in, da vam bodo vedno stali ob strani. To je bil obenem tudi način, ki vam je odprl oči. Zaradi tega ste postali močnejši. Zaradi tega imate tako debelo kožo, da vam niti ni pomembno, kar si drugi mislijo o vas. Tisti najboljši ljudje, so še ostali dalje z vami – njihovo mišljenje spoštujete, kot tudi oni vaše in takšni ljudje so za vas pomembni. Vsi ostali… Kakšna sreča, da so odšli. Ko se prenehate obremenjevati z drugimi in začnete imeti radi sebe, takrat se začnejo stvari obračati na bolje. Takrat prenehate delati stvari, s katerimi bi zadovoljili druge in delate stvari, da bi zadovoljili sebe. Veliko prijateljstev se je “zlomilo,” ravno zaradi tega preprostega dejstva. Zato začnite izboljševati sebe, na vse mogoče načine in postanite oseba, ki resnično ve, kar si želi.

Ne, ni ti vzel čisto vsega

Kako se soočiti z prekinitvijo partnerske veze? To je težak in velikokrat dolgotrajen proces, vendar upam, da bodo naslednje besede, vsaj za trenutek omilile to bolečino.

Nekoč si imela življenje, preden si ga spoznala. V bistvu si imela čudovito življenje. Torej, spomni se, kakšno življenje si imela, preden je on prišel? Spomni se sveta, ki je žarel tako svetlo, preden ti je on ukradel poljube v noči. In spomni se, kdo si bila preden je zapustil orkan v vsakem delčku tvojega srca?Preden si ga spoznala, si bila nekdo. Bila si ognjemet, uokvirjena Piccasova slika – bila si kot pravljično bitje. Nisi bila neumna, niti naivna. Bila si močna, neustrašna in neuničljiva. Preden je on prišel v tvoje življenje, si bila neustavljiva nevihta. Ti si neke vrste sila, ki je narava ne more zlomiti. In bila si čudovita, je tako? Se spomniš sebe takšne? Se spomniš, kdo si nekoč bila?

Vem, da je odnesel del tvoje svetlobe. Vem, da je posegel v tvojo dušo in ukradel vžigalice za tvoj ogenj. Vzel je tudi tvoj veter, ki te je vedno premaknil naprej, tvoj bleščeč nasmeh in vzel ti je dele srca, čeprav mu nisi nikoli dovolila tega.Ampak, prosim te, verjemi mi, da lahko vse vrneš. Ni ti vzel čisto vsega. Ponovno lahko vrneš svoj ogenj in svoj nasmeh. Še vedno imaš veliko vsega, česar ni mogel vzeti, pa verjemi, da je poskušal. V tebi je poskušal prevzeti vso moč, da bi tako zadržal sebe. Toda, vedi, da si premočna, da ti odvzame kisik. Ti si močnejša, kot boš kadarkoli, ker si preživela. Živa si in dihaš brez njega.

Vem, da imaš rane in brazgotine za katere boš potrebovala čas, da se bodo zacelile. Vem, da je včasih težko dihati, če predolgo misliš nanj. Ampak, tvoje srce bo ponovno zablestelo, tvoja duša bo ponovno zapela. To ti obljubim, vse bo spet v redu. Samo, verjemi v to!Čeprav je vzel dele tebe, zaradi katerih si želela odnehati od vsega, nikoli ni razumel in nikoli ne bo izvedel, kako si močna in koliko boš postala še močnejša. Namreč, ti imaš tisto svojo čarobnost, ki je on nikoli ne bo imel. Vzel je tvoj ogenj, ampak draga, nikoli ti ne more vzeti tvoje cele svetlobe. Zato, ne prenehaj sijati. Ne prenehaj osvetljevati sveta. V sebi imaš vso ljubezen tega sveta, ki jo potrebuješ.

Drzni si biti drugačen

Od kod je nastala ta histerija, v kateri večina ljudi, želi biti kopija nekoga? Včasih je različnost bila cenjena. Ljudje so res želeli poudariti svoje izume, talente, videz, ideje… zdaj vse recikliramo in hočemo biti prepoznavni, ko delamo iste stvari na enak način, kot ljudje pred nami in potem se čudimo, ker se izgubimo v morju enakih. Ni mi všeč svet, v katerem je globalno razmišljanje takšno, da moramo vsi izgledati, misliti, želeti in delati – enako in, da je vsak, ki poskuša zadržati svojo individualnost – čuden. Pred kratkim je znana ameriška igralka izjavila, da je Hollywood izgubil dušo, ker imajo nenadoma vsi enake linije lica in so si podobni, kot jajce jajcu. Ko si eden prebarva lase v rjavo, si pričnejo vsi in ta trend se začne širiti povsod – kot kloni.

Pri pisateljih bi vsi želeli biti Bukowski, toda resnica je, da smo vsi imeli Bukowskega in ne želimo trilijon njegovih kopij. Želimo Sabino, Laro, Niko in Roka…, da napišejo nekaj, kar nam bo vzelo sapo. In sita sem poslušati, kako nekdo sam zase govori, da je odličen, a občinstvo je nesramno, ker ga ne priznava. Dejansko je resnica, da občinstvo vedno prepozna kvaliteto in unikatno osebnost nekoga, ampak to ne pride preko noči in včasih so za uspeh potrebna desetletja. No, v tem času, ko je vse instant in enako, ima zelo malo ljudi voljo delati in čakati pa je zato jasno, da je problem v preostalem svetu in ne v njih. Pridejo z edinstveno idejo, da je nekdo od zunaj kriv za vse, priklanjajo se stilu v katerem vsi enako jedo, berejo, istočasno hodijo v telovadnice, da bi postali del vse splošno sprejemljivega trenda “lepote”. In to v tem času, ko smo svobodni, da smo lahko kdorkoli in delamo karkoli in kjerkoli! No, svet v bistvu izgleda, kot moderna verzija srednjega veka.

Namreč, živimo, kot zombiji. Vsako jutro vstanemo, gremo na delo, kuhamo, se sprehajamo, se poskušamo vklopiti, spimo in drugi dan spet vse ponovimo. In, kdo med vami mi lahko reče, da to ni samo golo obstajanje? Kdo izmed vas, resnično živi? Resnično živijo tisti, ki so v mnogih stvareh zunaj šablone. To so tisti, ki jih imenujete čudaki. Oni so zadržali svojo identiteto in imajo svojo pot. Ne obremenjujejo se s tem, da večino te poti prehodijo sami in ne obremenjujejo se s ciljem, ker vedo, da je življenje potovanje in ne cilj. To so tisti, ki si drznejo drugače živeti, drugače razmišljati in opravljati ne vsakdanje delo. Tisti, ki imajo vizijo in idejo, kako izpolnjeno živeti, kako ostati svoj v tem kaotičnem svetu in, kako dajati najbolje od sebe, ker so sprejeli, da živijo v škatli v katero niso pripravljeni izrezati okna.

Zato, drzni si biti drugačen. In, če se kdaj vprašaš, kdo si, se vprašaj: “Ali sem ženska, ki kot druge naredi “selfija”, na morju z debelo knjigo na kolenih, ki je v bistvu nikoli niso prebrale, ker se to “tako dela in je tako treba”? Ali si “frajer”, ki obiskuje telovadnico, da bi ” fotkal bicepse in tricepse za Facebook” , ker to počnejo vsi njegovi kolegi? Pišeš zato, ker imaš kaj povedati ali ti ” like ” hranijo ego, a njihov manjko prebuja bes? Živiš z idejo, da se vklopiš ali ti ni mar za to? Vem, da mi boš rekel: “Tisto drugo”, toda s stvar je v tem, da je to stališče večine. Razumeš zdaj? Povedala bom iskreno: “Bodi resnično samo svoj, svoja in stoji za tem, kdor si. In naj ti ne bo mar, kaj si drugi mislijo o tebi, ker samo ti poznaš svojo resnico.

Zakaj se počutimo slabo?

Vedno obstaja veliko razlogov zakaj se počutimo slabo. Eden je, da smo vezani na slabe stvari, ki so se nam zgodile ali se nam zdaj dogajajo. To ostane v naši glavi in zato pričakujemo vedno iste izkušnje. Recimo, da smo imeli težko otroštvo, ki nam je pustilo slabe izkušnje in se zato neprestano bojimo istih izkušenj ali pa jih ponavljamo, saj je to edini način, ki smo se ga v otroštvu naučili. Tudi, če se jim želimo umakniti, se jih podzavestno bojimo in zaradi tega jih zopet privlačimo. Drugi razlog je vezanost za vse dobre stvari, ki so se končale s slabo izkušnjo. Recimo, da vam je bilo z nekom zelo lepo in potem to želite zelo dolgo zadržati ali pa ste žalostni, ker je to minilo.

Tretja stvar je strah pred prihodnostjo. Bojimo se tega, kaj nas čaka v prihodnosti in zato prenehamo živeti v sedanjosti. Pozabljamo, da obstaja samo sedanji trenutek. Zakaj bi se obremenjevali z vprašanji, ali bom imela otroka, ali se bom poročila, ali bom imela lastno hišo in še nešteto drugih vprašanj, če pa se to še sploh ni zgodilo? Ravno s tem strahom privlačite takšne stvari v svojo prihodnost. Naslednja stvar, ki nas zopet pripelje do bolečine je vezanost za sedanje stvari, za vse tisto, za kar ste preveč vezani. To je lahko mobitel, prenosnik, vaš partner, karkoli na kar ste vezani. To vam odvzema svobodo, ker veste, da morate tisto zelo varovati, ščititi in se bati, da tega ne izgubite. To so verige, ki vas obremenjujejo in vam jemljejo svobodo, zato tega ne potrebujete. Kaj je bilo slabega je preteklost. Ne bo se več ponovilo. Toda vseeno vas je oblikovalo v osebo, kakšna ste sedaj.

Tudi tisto, kar je bilo dobro, je bilo. Čudovito, če ste uživali, toda tudi to je preteklost. Lahko si ustvarite še boljše v svojem življenju. Prihodnost se še ni zgodila, zato jo ustvarite tukaj in zdaj v tem trenutku. Zakaj se vezati na strah pred prihodnostjo, za katero niti ne veste, če bo takšna kot mislite? In četrto, zakaj se vezati na to, kar imate sedaj, ko pa morda lahko vse v trenutku izgubite. Prav tako pa lahko vse v vsakem trenutku ustvarite. Vse to so verige, ki vam povzročajo bolečino in vas zadržujejo v situaciji v kateri vam ni več potrebno biti. To vam preprečuje, da živite sebe v popolnosti. Umaknite vse to, ker samo ta trenutek vas vodi v naslednjega in naslednji še naslednjega. Zato se raje vprašajte, kaj vam nariše nasmeh na obrazu, kaj vas dela najsrečnejše in to enostavno naredite. Evo, to je to.

Vedno smo na pravem mestu ob pravem času

Se kdaj zjutraj zbudite in si, zaradi osebnih razlogov želite, da bi v tem trenutku bili nekje drugje? V sebi začutite močno željo in rahlo nestrpnost in začnete razmišljati. Želim vam povedati, da nikoli ne obžalujte za ničemer, nikoli ne mislite, da ste ob nepravem času na nepravem mestu, ker smo vedno ob pravem času na pravem mestu. Življenje nas vedno popolno vodi, zato se je nepotrebno trdno držati nečesar, kar obstaja, ker mislite, da ni nič boljšega ali pa se bojite še slabšega .Povsod, kjer moramo biti, slej kot prej tudi bomo, ker življenje popolnoma dobro ve, kaj potrebujemo za naš popoln razvoj in delo, za vse naše izkušnje po katere smo prišli v to življenje in to nam bo tudi prineslo na tak ali drugačen način.

Zoper tega ne moremo storiti ničesar, ker tako kot reka teče, teče tudi naša reka življenja, zato bo tekla s svojim tokom, četudi si to želimo ali ne. Ampak ta tok ni proti nam, ampak za nas, za naše izkušnje in za vse tisto po kaj smo prišli v to življenje. Tudi, če nam včasih nekaj ni všeč, nam tudi to koristi, ker je v končnici to najbolje za nas. Pogosto moramo v življenju skozi ozke, trnove poti, skozi tvegane situacije, ampak tudi to je del naše življenjske poti, zato se ji moramo samo prepustiti s polnim zaupanjem. Pomislite na drevesa, kako rastejo v polnosti in sprejemanju. Stojijo na mestu ne glede ali je nevihta, dež, sneg ali sonce in samo obstajajo in živijo svoj namen in tisto, kar so.

Tako je tudi z nami. Slediti moramo toku življenja, ničesar se ne smemo bati, ničemur se upirati, ampak samo vedeti, da smo v vsakem trenutku točno tam, kjer moramo biti pa, če nam je to všeč ali ne. Edino, kar moramo storiti je, da vprašamo življenje: ” Prav, če sem že tukaj in, če je že takšna situacija, zakaj si me pripeljalo v to situacijo, zato mi prosim povej, kaj moram sedaj dati drugim, temu mestu in tem ljudem, ki so tukaj najboljše od sebe? Zakaj je potrebna tukaj moja energija in kako lahko z njo pripomorem svetu v katerem živim? ”

Namreč, vedno smo na nekem mestu z razlogom in vedno koristimo drugim ljudem. Tudi, če koristimo sebi zaradi svoje življenjske poti, ravno tako koristimo tudi drugim ljudem in energiji tistega mesta, kjer se trenutno nahajamo. Zato se ne sprašujmo, zakaj se nam to dogaja, ali zakaj smo kaznovani ali, kaj smo narobe naredili, ampak vprašajte življenje, zakaj ste tukaj? Prosite ga, da vas vodi, če imate strah ga prosite, da ga opustite. Ne dovolite, da vam življenje mine v strahu ali odporu, ker tako ne boste ustvarili vsega tistega, zaradi česar ste tukaj. Vedno je vse tako kot mora biti za največje dobro naše duše, čeprav pogosto mislimo, še posebno takrat, ko nam je težko, da se s tem ne moremo strinjati.

Spremenite svoje navade

Navada je močno orožje, ki začne sčasoma tako močno vladati z nami, da se ji je težko upreti. Ponavadi si ponavljamo: “Ne morem se odvaditi tega, ker sem že toliko navadil, da je to nemogoče,” ali je to slaba navada ali nezdrave partnerske vezi, s katerimi smo si ustvarili odvisnost od partnerja. Navada je mehanski proces – hoja po uhojenih poteh, kjer je že vse poznano in videno. Zavedamo se vsega strahu pred neznanim in negotovostjo, ki jo prinaša sprememba, zato ostajamo ugrabljeni kot ladja v steklenici, namesto, da se zlijemo z brezmejnim oceanom možnosti, ki nam ga ponuja vesolje. Toda, znotraj steklenice imamo omejene možnosti – strah in tesnobo, a izven nje je neskončnost – vera in ljubezen.
Navada nas omejuje, da se vedno obnašamo enako, pa vendar pričakujemo drugačne rezultate in zato potem sledi razočaranje. Pogosto v svojem življenju privlačimo enake dogodke, enak tip partnerja in se potem sprašujemo, kaj se to dogaja ali pa krivimo usodo in vse okoliščine, saj ne vidimo, da je vzrok v vzpostavljanju vzorcev in prepričanj. V svoji podzavesti imamo vklopljen energijski vzorec, zasnovan na čustvu strahu in zato privlačimo vse manifestacije strahu – odrinjenost, nezaupanje, ljubosumnost, obup, omejenost, depresija, bolezen.

Pravijo, da 21 krat ponovljena stvar postane navada. Začeti moramo lomiti steklenico v kateri smo ujeti. Tako se bomo sčasoma osvobodili in zaplavali v svetu ljubezni, povezali potrgane niti z vesoljem in dopustili, da v našo zavest zapiha sveži zrak spremembe. S tem bomo začeli privlačiti pogoje, ki bodo različne manifestacije ljubezni, ker bomo tudi sami izžarevali notranjo lepoto in svetlobo ljubezni.

Ko smo v skladu z naravo, nismo ujeti, ampak svobodni. Namreč, ujetništvo ni v naravi vesolja, tako kot ujetništvo navad ni nič drugega kot pomanjkanje svobode, ki jo odrekamo sami sebi. Ne bojte se sprememb, ker nam ne morejo z ničemer škodovati, ker se vedno lahko vrnete k starim vzorcem. Toda, ko boste enkrat občutili čar spremembe in napredka, ki ga ona prinaša, vam to več niti ne bo padlo na pamet. Za konec še ena lepa misel: “Tisto, kar je za gosenico konec sveta – je za vesolje rojstvo metulja.” Richard Bach