Ali res mislite, da nekega dne ne bo prepozno?
Ljudje se obnašamo, kot, da bomo na tem planetu večno živeli, vendar ni tako. Stara modrost govori, da nikoli ni prepozno. Ali je res tako? Ali res mislite, da še imate toliko časa, da se opravičite tistemu, ki ste ga prizadeli? Da poveste tistim, brez katerih ne morete, da jih imate radi? Da jih močno objamete in nikoli ne izpustite? Da zapustite vse tiste, ki ne verjamejo v vas? Da vsaj enkrat v življenju tvegate za nekaj vrednega! Povejte mi, ali res mislite, da vam bo čas oprostil vse tiste ure, ki ste jih zapravili zaradi ponosa ali sovraštva? Ali res mislite, da jih boste kdaj vrnili nazaj? Vse tiste trenutke, ki ste jih zapravili, ko ste čakali na nekaj, kar nikoli ne bo prišlo? Zaradi strahu in neznanja? Zaradi pomanjkanja volje in brez žara v očeh za nekaj novega?
Mislite, da vam bo otrok v vas odpustil, ker se niste borili za svoje sanje in se dovolj potrudili, da jih pretvorite v realnost? Kaj res mislite, da boste vedno imeli čas za druge priložnosti, za naslednje bitke in nove izkušnje? Mislite, da boste vedno imeli čas, da še enkrat obiščete vaše priljubljeno mesto, da preberete knjigo, ki jo že leta iščete ali, da pogledate z otrokom njegovo najljubšo risanko? Ali res mislite, da nekega dne ne bo prepozno? Takrat lahko kričite na ves glas, ampak ne bo nikogar, ki bi vas slišal. Lahko jočete, kolikor želite, ampak ne bo nikogar, ki bi vam obrisal solze. Takrat boste pomislili na vse osebe, ki jim niste dajali ljubezni in zaželeli si boste, da bi jih lahko ponovno ljubili in vrnili nazaj.
Ali niste nikoli pomislili, da bo tudi enkrat odbila vaša zadnja ura in bo konec te predstave imenovane življenje? In, da vas tega jutra ne bo zbudil niti dež niti sončni žarki, ki bi obsijali vašo sobo? Vse tiste vsakodnevne obveznosti, ki so olepšale vašo realnost, se bodo nenadoma ustavile in izginile. Življenje bo šlo dalje, toda za vas bo prepozno. Prepozno bo za en telefonski klic, eno opravičilo ali eno neuresničeno željo. Jutri mogoče obstaja, ampak vse tisto, kar imate v rokah, je danes. In po vsem tem še vedno mislite, da imate časa kolikor želite in, da boste sploh kdaj pripravljeni za odhod? Vedno bo ostalo nekaj nedokončanega. Na pol spita skodelica kave, kruh v opekaču, odnosi ali telefonski pogovori. Ostala bo duša, lačna ljubezni in žejna lepote. Ostali bosta dve besedi “ljubim te,” ustavljeni v grlu in ujeti v srcu. Ostale bodo sanje, neuresničene in davno pozabljene. Pomislite, morda pa je ravno sedaj pravi trenutek.
Zakaj ne bi še enkrat pogledali tiste, ki jih imate radi in jim namenili nasmeh, poljub ali objem. Zakaj jih ne bi nehali jemati za samoumevno in jim dali vso ljubezen tega sveta. Zakaj jim ne bi povedali, da jih imate radi tako glasno, da jim bo odzvanjalo v srcih in si bodo zapomnili to, ko vas več ne bo ali pa si boste zapomnili vi, ko njih več ne bo. Samo takrat, ko ljubite, vam čas ne more nič, ker edini čas, ki ga porabite za ljubezen ni zapravljeni čas. Verjemite mi, da za vse ostale stvari – nimamo dovolj časa. Zato, najprej ljubite in potem, če utegnete, delajte, kar želite. Imejte radi drug drugega, spoštujte se in bodite hvaležni za vsak trenutek, ki ga preživite s svojimi najdražjimi.
Tea Snežana Novoselnik
www.inplast.si
