Ali je ljubezen res trpljenje?

Skoraj vsak dan slišim komantarje o odtujenosti med ljudmi, pomanjkanju ljubezni in kritike nad današnjo sodobno družbo, ki verjame, da resnična ljubezen ne obstaja. Toda, zelo redko ali pa nikoli, ne slišim nikogar, ki bi imel vsaj malo vere , da je mogoče tudi drugače živeti, kaj šele, da bi imel moč začeti in si zastaviti vprašanje:”Kaj pa lahko jaz tukaj storim?” Če v nekaj ne verjameš, to zate ne obstaja – in potem, če ne verjamemo, da je ljubezen tukaj, da obstaja in, da je možna, kako bomo potem sploh kdaj, prišli do nje? Ljubezen je svoboda in svobodno dejanje dajanja – brez pričakovanja, da se vrne, čeprav se vedno vrne. Resnično bi rada razjasnila, kdaj ljubezen trpi, oziroma ali je to sploh mogoče? In, če je mogoča bolečina v ljubezni ali je mogoča potem tudi sreča v ljubezni?

Po mojem mišljenju obstaja bolečina in obstaja sreča, a življenje teče kot reka med tema dvema obalama. Če v sebi gojimo ljubezen, če odpremo oči in jo zavestno vidimo v vsakdanjih situacijah, v milosti, ki se nas veliko krat dotakne, v drugih bitjih okoli nas, v ljubezni do sebe in drugih in, če verjamemo v ljubezen, četudi je ne vidimo, kar je bistvo vere – potem ljubezen ne more boleti. Trpljenje, o katerem slišim, ni nič drugega kot odsotnost ljubezni v sebi, ki se kaže v strahu, egu, lenobi, razočaranju, ljubosumju, nadzorovanju drugih in v šibki veri. Za vsemi temi občutki in občutku, da se nam godi krivica, se skriva nesprejemanje odgovornosti. Nekaj drugega je vprašanje bolečine, ki jo občutimo, ko izgubimo ljubljeno osebo ali ob prekinitvi partnerske veze, ki nam je veliko pomenila. Ta bolečina je neizbežna in pred njo nas ne more nihče zaščititi. Ta bolečina je normalna in naravna, vendar minljiva.

Samo od nas je odvisno, ali bomo to bolečino pretvorili v trpljenje. Namreč, vprašanje je ali je to trpljenje res upravičeno in ali res delamo vse, da se mu umaknemo, ko pride do takšne situacije? Veliko krat žalujemo za nekom, ki si tega ni zaslužil, ki nas je čustveno ali fizično zlorabljal, ki nas ni spoštoval ali pa nas je nadzoroval. Toda vseeno trpimo, ob prekinitvi takšne veze. Zakaj? Če vam je nekdo namenjen in mora ostati v vašem življenju – bo ostal. Če vam ni – bo odšel in nihče in niti vi, mu tega ne boste preprečili. Zakaj bi potem postali žrtev lastne bolečine, ko pa lahko z hvaležnostjo v srcu in z veliko ljubezni do sebe in življenja, obrnete svoj obraz proti ljubezni in vidite, koliko je tistih, ki čakajo, da sprejmejo vašo ljubezen in koliko je takšnih, ki bodo srečni, da vam bodo lahko dajali ljubezen.

Želim vam povedati, da mislim, da trpljenje v ljubezni ne obstaja. Obstaja trpljenje in obstaja ljubezen. A ljubezen je enako kot sreča in ima zame dva pojma. Ljubezen in trpljenje. To ne pomeni, da boste vedno srečni in zadovoljni z odnosi in okoliščinami v katerih se nahajamo. Toda, če bo v nas postopoma rastla ljubezen do sebe, lahko imamo srečno življenje. In ne samo mi, ampak tudi drugi okoli nas. Najpomembneje pa je, da dajemo ljubezen drugim okoli nas, čeprav jih ne moremo osrečiti, ker je njihova sreča odvisna samo od količine ljubezni, ki jo imajo v sebi. Ko se bodo ljudje skupinsko želeli spremeniti in delati na spremenijanju identitet ter širjenju ljubezni, bo na tem planetu zavladala blaginja in ljudje brez sočutja in ljubezni, ne bodo imeli več moči, da bi vladali v svetu, ker bodo v manjšini.